Kozeljnik je srbska black metal zasedba, h kateri kot stalna člana štejeta K. in L.G., ki sicer oba igrata tudi pri The Stone (prav tako iz Srbije). Ko pa se band odloči za koncertiranje v živo, na pomoč pristopijo še ostali glasbeniki iz The Stone, s čimer je zasedba kompletna in zvočna podoba tudi. In kdor tega še ni uspel ugotoviti sam, temu naj izdam, da kratica K. pomeni Kozeljnik in se nanaša na glavnega kitarista ter idejnega vodjo že omenjenih The Stone.
In zakaj za hudičevo voljo toliko omenjam The Stone, ko pa naslov te recenzije govori o drugi zasedbi? Če bi tičal odgovor samo v članih banda, potem zagotovo ne. A ker ob prvem zvenu kitar uvodnega komada 'Tis the Soul on Wayward Path zmeraj in vedno znova takoj pomislim ravno na The Stone, mimo teh pač ne morem. Slednji so prisotni na Death Gives unto Life v obliki določenih riffov in tistega značilnega kitarskega zvoka, medtem ko se Kozeljnik trenutno gibljejo v dosti počasnejših vodah, lahko bi že skoraj rekli, da v doomovskih globinah. A ne povsem, kajti do teh globin se je recimo pri že omenjenem uvodnem komadu najprej treba dokopati, saj je uvod dokaj hiter. Pri naslednjem komadu z naslovom Scarring the Entities je zgodba ravno obratna – tam se komad začne počasi in stopnjuje tempo proti koncu. Sicer pa lahko oba komada brez težav uvrstimo v srednje hiter black metal, ki pa za razliko od The Stone preseneti s čistim petjem.
Tako, pa smo v drugi polovici ploščka, kjer se vsaj zame, kot le poznavalca bandovega prvenca Sigil Rust, nahaja največje presenečenje. Bitter Libations to the Unnamed s še več čistega petja in Absence and Seclusion of Spirit s čudovitim klavirskim uvodom ponudita še nekoliko več atmosfere, s čimer srbski black metal pridobi dobršen del skandinavske melanholičnosti in depresivnosti ter tako skorajda povsem izgubi stik s primarno zasedbo članov Kozeljnik.
Pred leti sem povsem prekinil stik s Kozeljnik, ker so me dolgočasili zaradi svoje preprostosti, toda EP-ja Death Gives unto Life se pa v zadnjih dneh ne morem naposlušati.