Kljub temu da sem z leti postal vedno bolj odprt za različne zvrsti (s ponosom izjavljam, da sem fan Nick Cave & The Bad Seeds, My Chemical Romance, Pearl Jam, Limp Bizkit in Nine Inch Nails), se vedno znova rad vračam v tradicionalni thrash metal, kjer se je moja »glasbena kariera« začela. Kaj je boljšega za jeznega in nezadovoljnega najstnika, ki je odraščal v represivnem konzervativnem podeželju, kot hitra, agresivna, družbeno kritična in bogokletna zvrst, ki jo očka zagotovo ne odobrava? Vse te deskriptorje povzema po mojem mnenju ravno thrash metal.

Neka starosta mi je takrat kot mulcu dejal: »Thrash je začetek, a tudi hiter konec. Boš videl, kmalu se ga boš naveličal in preklopil na kaj zanimivejšega.« Iz retrospektive je imel prav, da sem se thrasha naveličal na vsakdanji osnovi. Motil se pa je glede preklopa na kaj bolj zanimivejšega. Thrash se mi je zakodiral v DNK in mi od vseh zvrsti še vedno najbolj prija, kadar želim negativna čustva preusmeriti v kaj produktivnega ali stimulirati plazilski del možganov. Nenazadnje, kako se lahko naveličaš tega, kar so svetu dali veliki štirje thrasha?! Ponovimo: zahod ZDA je kot svetovna prestolnica thrasha rodil Metallico, Slayer in Megadeth, New York pa Anthrax. Splošno razgledan metalec pozna vse to, mogoče navrže še Sepulturo in tektonske (=nemške) velike štiri (Kreator, Sodom, Destruction, Tankard). Bolj specializirani thrasherji se radi pritožujejo, da veliki štirje delajo krivico »malim štirim« in celotnemu drugemu valu thrasha: Exodus, Testament, Death Angel, Annihilator, Forbidden, Sadus, itd. Na drugi strani celine thrashu manj naklonjen vzhodni del ZDA pa je poleg znanih Anthrax, Overkill in Nuclear Assault ponudil dosti zanimivih, brutalno podcenjenih bandov. Danes vso ljubezen in pozornost namenjam Demolition Hammer. Poznate? Ja? Ne?

Zdi se mi korektno, da glede na obskurnost banda namenim nekaj besed njegovi predstavitvi. Demolition Hammer izhajajo iz Bronxa v New Yorku. Imeli so kratko, a sladko kariero. Vse tri studijske albume so izdali v za metal nehvaležnem grunge obdobju, kar morda pojasni njihovo občo nepopularnost: Tortured Existence (1991), Epidemic of Violence (1992) in Time Bomb (1994). Thrash učenjaki so sicer mnenja, da je njihov magnum opus Epidemic of Violence, a mene je bolj navdušil prvenec Tortured Existence, ki je danes predmet hvale. Iskreno rečeno, težko sem se odločil, kateremu albumu bi namenil svoj čas, in glede na to, da sta oba albuma nastala v razmaku enega leta z isto zasedbo, signifikantne razlike med izdelkoma ni. Splošno gledano ima zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in začetka glasbene poti Tortured Exsistence bolj surov in manj dovršen zvok. In ravno to je tisto, kar plazilski možgani pričakujejo od thrasha.

Album se odpre z debelim in mastnim riffom, polnim basa – bas bobna z dvojnim pedalom kot tudi bas kitare. Postava je podobna Slayer: štirje gospodje, pevec na basu v stilu Toma, dve kitari in puška mitraljez bobni. Prvi verz uvodnika .44 Caliber Brain Surgery nakaže glasbeno smer albuma: taga-taga-taga thrash ritem in bevskajoči vokal PA-RA-NO-IA! I-SO-LA-TION! UAAGH! Z »eno besedo«: pesem je dobesedno kot metek v glavo, a prej kot ulični geto Biohazard stil je ta metek izstreljen iz sovražnikovih jarkov na kruti frontni liniji. BUM! Hitro, agresivno, brez kompromisa. In kako elegantno ta bas dopolni kitari, kako ga zna band uporabiti in umestiti v kontekst. Glasba s hitrostjo na nek način koketira z death metalom. Dovolj je prostora za solaže, ki ne bi mogle biti bolj značilne za danes opevani žanr. Kot Metallica in Slayer na angel dustu, amfetaminih in James (pevec Metallice) s prehladom in Tom (pevec Slayer) z vnetim grlom. Nima smisla secirati in analizirati vsakega komada posebej, v nekem smislu zvenijo vsi komadi isto in sledijo začrtani trajektoriji naboja, izstreljenega na samem začetku. Plazilskim možganom prilagojeno, besedila niso ravno za akademike z doktoratom znanosti iz primerjalne književnosti na filozofski fakulteti. Druga pesem albuma se imenuje Neanderthal, tako da … A frontna linija ni primeren kraj za razmišljanje, treba je sprejemati hitre odločitve – ubijaj ali umri! Jaz jemljem vokal v thrashu bolj kot instrument in ne poskušam preveč poslušati besedil, ki niso ravno presežek lirike. Nasilje, vojna, agresija, trpljenje, družbeni nemir … Vsa področja pokriva Tortured Existence.

Če sem s prispevkom vzbudil zanimanje za po mojem mnenju grozno zanemarjen band, imam dobro novico: Demolition Hammer so, z izjemo originalnega bobnarja, ki je 1996 preminil zaradi zastrupitve z ribo, ponovno aktivni. Njemu v čast v živo te dni odigrajo komad Hydrophobia, katerega besedilo je končalo kot nekakšna uresničena ironična samoprerokba. Kljub tragični izgubi, sivim lasem in letom so leta 2017 uničili Brutal Assault. Zato kar pogumno preverite koncertne datume in po Tortured Existence kar samostojno nadaljujte s poslušanjem Epidemic of Violence. Nikakor ne čakajte na morebitno recenzijo magnum opusa, ki v najboljšem primeru izide komaj čez mesec dni.