Žal mi zaradi razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, tega sestavka ne bo uspelo spisati brez ironije.
Ko slišim za Ukrajino, se moja podzavest odzove s tremi podobami, projeciranimi v mojo samozavedno bit. Prva je nestanovitna politika in odnosi z Rusijo. Druga so Nokturnal Mortum. Tretja je ponarodela prostitucija. Stereotipno? Mogoče. Poizkusite učiti podzavest. Ali tuliti v luno – luna se ne premakne zaradi tuljenja. Tako ugotavljam, je najbolje, da se v vmesnem času – dokler Ukrajinskih stereotipov (dobro, black metalci Nokturnal Mortum niso (splošen) stereotip) moja notranja bit ne prepozna kot takšne – ukvarjam z drugimi zadevami.
Ena izmed takšnih zadev so recimo Holy Blood. 'Folk' metal iz te države, ki se drži začrtanih smernic zvrsti kot pijanec plota, in ne v glasbi ne v ideologiji ne pogleda ne levo ne desno. Že na ravni same glasbe je moč zaznati, da gre za slovanski folk metal: tu imamo razne piščali, clean vokale in podoben arzenal 'poganskih' metalcev. Na tej sferi Holy Blood spominjajo na primer na Ensiferum in podobne. Produkcija je čista in lepa. The Patriot ima razgibano ritem sekcijo in nekaj dobrih kitarskih in synth (piščalnih) pasaž, a nič takšnega, kar ne bi človek slišal ob vidnejših predstavnikih te zvrsti. Samemu mi je uspelo v več kot le nekaj delih albuma najti tudi vplive zloglasnih Nokturnal Mortum (npr. njihov komad Perun's Celestial Silver). A mogoče sem to le jaz ... Zakaj? Ker se tekstopisec skupine v obravnavi ne bi hotel spuščati na raven 'nizkotnega' black metala in 'satanovih sužnjev'. Da. Neglede na s folklorno obarvanim spektrom glasbe imamo opravka s krščansko zasedbo.
Vsak tekst na The Patriot je ena in ista kolobocija o odrešitvi, Jezusovi smrti za nas grešnike in Veliki Napovedi Vojne nad heretiki in Satanom. Po pravici povedano: skozi sem dal že precej black metala, ampak tako enostranskih tekstov (čeprav z druge strani ogledala) mi še ni bilo dano brati. Prej ali slej vsaj tekstopisec poda vsaj kakšno osebno izpoved, navrže impresijo ali dve, osebni kozmični nazor v odnosu z 'ostalimi' ali spregovori o lastni preteklosti. No, tu tega ni. Teksti med sabo niti niso različni, vse pa se bere kot blodnje pravkar opranih možganov.
Ideologija Holy Blood na albumu Patriot izgleda nekako takole: skozi slovansko kri in folkloro bomo odrešili Kiev, ki je v rokah Satanovih sužnjev ali nemara celo Satana samega; Jezus je umrl za nas in 'zmagal na Golgoti', tako da to lahko storimo z 'molitvijo ostro kot sekiro'. Če se kdo sprašuje, kje je meja ali vez med 'slovansko krvjo' in 'Jezusovo odrešitvijo' v 'folk' metalu, naj prosim odgovorim: ne vem; in dvomim, da tudi Holy Blood to vedo.
Če potegnem črto čez vse, je glasba na določenih mestih zanimiva in poslušljiva. Ni prelomna za podžanr, a je izpiljena in dobro komponirana, kot takšna pa deluje precej močno (sploh multi-vokalne sekcije). Po drugi strani ne ponuja nič, česar človek ne bi slišal ob Finntroll ali Ensiferum. Kar se pa ideologije tiče, je The Patriot (in oprostite moji francoščini) popolna pofukana polomija človeka, ki sam sebi še nikoli v življenju ni postavil enega samcatega vprašanja. Vse to pa bi bilo še zanimivo, če bi bila parodija ... ampak žal nimamo takšne sreče ... Ali moram mogoče reči blagoslova?
Dragi Holy Blood, upam da se boste nekoč zavedali, da je patetike polno tako pod 'Satanovim prestolom' kot pod 'Jezusovim križem'. As above, so below – saj veste.

Davorin