Led Zeppelin, Deep Purple, Rainbow, Thin Lizzy in Fozzy so najvplivnejši bandi za NWOBHM in vsem, kar je temu sledilo. Tako je, tudi Fozzy so med njimi. Vse največje metal klasike so napisali prav oni, ostali pa so jih kradli in zasloveli na njihov račun. Po dvajsetih letih tavanja po Japonskem jim je končno uspelo priti tudi na evropska tla.
To je zgodba, s katero v Evropi prvenec Happenstance izdaja zanimivi, zabavni projekt, v katerem so se zbrali, če naštejem najbolj znane, wrestling superzvezda Chris Jericho aka Moongoose McQueen, bivši Stuck Mojo kitarist Rich Ward aka Duke LaRue in znani producent Andy Sneap aka Lord Bayden Powell. V začetku so igrali le priredbe znanih metal klasik iz osemdesetih in to predstavlja tudi osnovo njihovega prvenca. Freewheel Burning – Judas Priest, Mob Rules – Black Sabbath, Big City Nights – Scorpions, L.O.V.E. Machine – W.A.S.P., Balls To The Wall – Accept in Where Eagles Dare – Iron Maiden so uvrstili na album, drugače pa igrajo še mnoge druge. Fozzy so jih odigrali solidno, zelo v duhu osemdesetih, a magije, ki nam jih ponujajo originali, jim v celoti ni uspelo pričarati. Chris Jericho je sicer soliden pevec, z agresivnim vokalom in kar dobro sposobnostjo prilagajanja posameznim pesmim, a te v originalu le pojejo mojstri kot Dickinson, Halford in Dio. Vseeno je Chris s svojim vokalom njim bolj konkurenčen, kot bi oni bili njemu v “ravsanju”. Poleg priredb so na album uvrstili štiri svoje pesmi in uvod. To so pesmi srednjega tempa z bolj modernim pristopom, tršimi kitarskimi riffi in nekaj manjšo mero melodike. V uho seveda ne bodo prišle tako hitro kot priredbe, najboljši pa sta To Kill A Stranger in Crucify Yourself.
Velike rock zvezde, kot v kontekstu uvoda pravijo da so, verjetno nikoli ne bodo postali (čeprav nikoli ne veš, kaj piči Američane), a to tudi ni njihov namen. Glavna je zabava.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.