Sielunvihollinen je komaj drugi studijski album finske black metal zasedbe Förgjord. Dvojica za razliko od mnogo ostalih članov finskih bandov ne sodeluje pri številnih glasbenih projektih ali skupinah, ki bi terjali čas in načenjali kreativnost. Valgrinder (kitare, bas) je sicer še aktiven član pri Bestial Devastation in Njafrar, medtem ko Prokrustes Thanatos (vokali, bobni) igra samo še pri že omenjenih Njafrar. Ker se potemtakem oba člana lahko bolj ali manj stoodstotno posvetita Förgjord, morda nekoliko preseneča, da jima je v šestnajstih letih od ustanovitve uspelo izdati samo dva studijska albuma in nekaj demo posnetkov.
Pa zaradi tega potem za Förgjord velja pregovor »manj je več«? Točno tako. Zaradi finskih besedil, ki jih ne razumem, ne morem govoriti o konceptualnosti, ki se sicer ponuja na glasbeni ravni. Album se prične z instrumentalnim uvodom (Suokaste), ki temelji na počasnem, enostrunskem igranju kitare z zelo hladnim in morbidnim zvokom, za delno razvedritev vzdušja poskrbi prav tako počasno in nežno igranje flavte. Na drugi polovici se pridruži moški vokal, ki s spokojnim glasom citira besedilo (predvidoma) v finščini. Nato naenkrat zazveni električna kitara, ki predstavi vodilni riff udarnega pričetka drugega komada (Ei Kuoleman Arvoinen), pridružijo se bobni in še druga kitara s hreščečim efektom, kakršnega se še najbolje spomnimo z albuma Transilvanian Hunger kultnih Darkthrone. Omenjanje kateregakoli drugega albuma ali zasedbe je na tem mestu popolnoma odveč, Sielunvihollinen ima vse, kar ima tudi njegov starejši »vzornik« iz Norveške, vendar ne v smislu plagiata, temveč v smislu stilske sorodnosti. No, roko na srce, Transilvanian Hunger se zagotovo lahko pohvali z dosti večjim številom zanimivih riffov, medtem ko Sielunvihollinen tam, kjer manjkajo riffi, stavi na ustvarjanje atmosfere.
Kombinacija riffov in atmosfere je izredno posrečena, pri tem pa si dvojica pomaga tudi z različnimi vokali. Osnovnemu blackmetalskemu vokalu se večkrat pridruži psihopatični clean vokal, zadušen death metal growl in zborovsko petje, medtem ko na drugih mestih vokale zamenjajo popolnoma nemoteče klaviature. Posebno vlogo pri ustvarjanju atmosfere celotnega albuma ima komad Tulilahti 1959, kjer se menjavajo različni ženski in moški glasovi, ki spominjajo na preklapljanje med televizijskimi programi nekje v ozadnju, medtem ko človek sam ne sedi pred televizorjem. Vse to »preklapljanje« pa se dogaja v ozadju enega samega riffa, ki se prične počasi, samo s kitaro, nakar postaja hitrejši, pridružijo se mu druga kitara, bas in bobni.
Album Sielunvihollinen, ki se konča z enakim introm, s katerim se je začel, torej ni le še en old-school black metal album, ki želi kopirati dobre stare čase, temveč je zanimiv studijski album z lastno dušo, lastno identiteto. Kljub že »prežvečeni« in milijonkrat slišani glasbeni sliki, kar mu daje še posebno mesto v današnji underground sceni, ki je prepravljena s povprečnimi in podpovprečnimi izdajami.