Fiakra so pacienti posebne vrste. The Warlord, Wheeler, Dirty Dan, Six Nails in Wulfere The Skull-Splitter so »umetniška imena« članov te ameriške zasedbe. Imena nakazujejo, da bi tu lahko šlo za najbolj true heavy metal band, kar jih je možno, čeprav je ime banda vse prej kot to. A imidž posameznih članov to negira. En sicer je napravljen v metal warriorja, toda drugi je pirat, tretji Highlander, četrti Viking, peti pa kot Reaper iz »Grobokopačev«. Kljub vsemu je Invasion album, na katerem ne manjka pravovernih true metal prijemov.
Pravzaprav bi bila še bolj na mestu beseda »klišejev«, a ti so pobrani in skupaj nametani iz heavy, power, melodičnega, speed in še kakšnega metala. Ta mišmaš lahko pri njih dobro funkcionira, a ne vedno. Včasih je na kupu vse preveč stvari, ki z neprestanimi spremembami tempa in hitrimi skoki v različne stile ustvarijo preveč konfuzno stanje. Vendar to ni vedno pravilo. Določene skladbe imajo v sebi več kompaktnosti in koherentnosti. Recimo truemetalska mid-tempo himna Give Me Metal, Or Give Me Death (tega naslova se bodo spomnili fani Skelator, a ne gre za priredbo), heavyrollerska Live To Ride, Ride To Live, naspidirana powermetalska himna Invasion in celo akustična, folkmetalsko obarvana The Ballad Of Brian Boru ali v pravem »battle metal« stilu Turisas odigrana Iron Hooves. Velik potencial ima Faith In Hell z izrednim vmesnim atmosferičnim old school »vibeom« a la Portrait, ki nekako ne sovpada z ostalimi, precej »cenenimi« melodičnimi powermetalskimi deli skladbe. Ti občasno dajejo občutek, kot bi poslušal Cradle Of Filth, ki se gredo power metal. Morda bi lahko več iztisnili tudi na vokalnem področju. Frontman namreč obvlada tudi screame Kinga Diamonda, v osnovi pa se osredotoča na surovejši vokal srednjih leg, s katerim išče zelo melodične linije. Kar se tiče ostalega, pa bi prijalo malo manj nenadnih zasukov in tako zelo klišejskih prijemov. A v primeru tega albuma se zdi, da je to narejeno prav z namenom.