Vedno mi je zabavno preveriti »outside the box« možnosti. V škatli je zmeraj isto – omejena prostornina, malo prostora za improviziranje, tema. Skratka – vemo, kaj pričakovati, kadar se nahajamo v škatli. Zunaj pa je življenje zabavnejše; poznate morda kvantnomehanski paradoks, ki izhaja iz Heisenbergovega načela nedoločenosti (za to ime ste najverjetneje že slišali, če drugje ne, v nanizanki Breaking Bad. V realnem življenju kvantna mehanika nima veze s proizvodnjo amfetaminov)? Za tiste, ki vas Heisenbergov princip podrobno zanima – klik. Dobra laična razlaga načela je t. i. mačka v škatli. Bistvo tega je, da dokler ne odprete škatle, je mačka v njej hkrati živa in mrtva. Zabavno, kajne?
Škatla je v današnjem primeru Finska. Kaj mislite, da je v škatli? Melodičen metal, kaj pa drugega. Na srečo smo danes na območju, kjer je Finska hkrati živa in mrtva, zato je naš band v crossover thrash vodah (gleda na njihovo lastno klasifikacijo). Njihovi začetki segajo v leto 2007, do danes so izdali dva EP-ja, Revolution (2011) in One of a Kind (2012), letos marca pa se obeta izid njihovega prvega »pravega« albuma.
Pred poslušanjem sem se pripravil na glasbo v stilu Anal Thunder. Slišim pa nekaj zelo podobnega kot začetek pesmi Hit the Lights (Metallica). Ne ravno izvirno, a počakajmo na vokal ... Najverjetneje bo thrash. Narobe. Čisti punk rock vokal, meni osebno podoben skupini The Descendents. Ali pa tudi ne. Stvar zaznave. A nedvomno je punk rockerski. Glasba mi deluje logična, povezana – ni neštetih sprememb glasbenih stilov, načinov petja in podobnih eksperimentiranj, ki so očitno dandanes zelo popularna pri modernih bandih. Tu sta v glavnem le dve plati medalje – na eni strani thrash tematika (npr. pesem Bukowski in uvoda I Want Your Blood ter Jewel of Nile), na drugi pa punk rock (večinoma je ta vzorec prisoten med petjem). Pravilo krši Wasted in Hollywood, ki ima zabaven surferski ton. A le na začetku, nato udari »punk rock blast beat«, če se lahko tako izrazim. Nekje na albumu se skriva tudi istozveneči riff kot pri Whiplash (Metallica). V dobri veri lahko rečem, da nenamerno. Proti koncu albuma me je presenetila instrumentalna »balada« T.A.B., saj doslej nisem naletel na noben miren komad. Nasmejal me je še prvi verz Backstaber-ja, ki pravi »You lick my ass very well«, izključno zato, ker sem se ponovno spomnil na njihove sonarodnjake Anal Thunder.
Analci gor ali dol, s temi besedami želim povzeti zgornjo ANALizo prihajajočega albuma. Le ena stvar mi ni jasna – če je moje poznavanje glasbene toerije pravilno, je po definiciji crossover thrash konglomerat thrasha in hardcora, ne pa punk rocka? Kakorkoli, všeč mi je bilo, kar sem slišal, čeprav nikoli ne bom izvedel, kaj se skriva v škatli. A mislim, da ob vseh današnjih ANALitičnih asociacijah točno vem, kaj je v njej.