Hiperion je drobcen Saturnov satelit, ki nosi ime po enem izmed grških Titanov, očetu bolj poznanega Heliosa. Znan je predvsem po svoji nepravilni spužvasti obliki in izrazito nepredvidljivi, kaotični rotaciji. Vsaj tako trdi Wikipedija. Predpostavljam, da so tudi Francozi Dirge imeli v mislih omenjeni satelit, ko so to ime nadeli svojemu šestemu studijskemu izdelku. Asociacije, ki jih povzroči sama glasba na albumu, se namreč (vsaj meni) idejno približujejo njegovemu naslovu in bolj »vesoljski« tematiki. Pa ne v nekem znanstvenofantastičnem smislu, temveč v kontekstu človekove observacije in eksploracije sončnega sistema.
Žanrsko se album giblje v vselej težko opredeljivem atmosferičnem sludgeu oziroma kar t. i. post-metalu (kar vam je bližje) in prikliče v spomin malce manj udarno različico glasbe izpod prstov žanrsko sorodnih Američanov Rosetta, zlasti njihovega prvenca The Galilean Satellites (katerega ime nakazuje na podobno »filozofsko« tematiko okoli planetarnih satelitov, le da so ti v tem primeru Jupitrovi), ki je izšel pred slabimi devetimi leti. Na Hyperionu Dirge jasno pokažejo, da še zdaleč niso muzikalni diletanti, temveč izkušeni glasbeniki s precejšnjo kilometrino, ki se odraža zlasti v umirjenosti in nekakšni vseprevevajoči modrosti, ki žari iz njihove glasbe. Elementov industrialne glasbe, ki je bila prisotna na njihovih prejšnjih izdelkih, praktično ni več. Album je tako polnokrven predstavnik prej omenjenega podžanra, ki mu pripada, in se nahaja daleč od kakršnegakoli zvokovnega eksperimentiranja ter je prijetno poslušljiv, a tudi precej predvidljiv (in tako metaforično daleč stran od Hiperionovega kaotičnega vrtenja). Toda predvidljivost sama po sebi še ni nujno problem; težavo v tem primeru predstavlja to, da je album pogosto preveč umirjen, celo zaspan in razpotegnjen preko optimalne dolžine za dokaj omejeno razgibanost, ki jo nudi. Te pojavljajoče se monotonosti ne razbije (vsaj ne v dovoljšni meri) niti vnos ženskih vokalov v Venus Claws niti kopica obetavnih riffov, ki pa se prehitro začnejo vrteti v ponavljajočih se krogih (in res spominjajo na kroženje satelitov, vendar žal ne v pozitivni analogiji). Zgovoren primer omenjene »problematike« je zadnji komad Remanentie, v katerem se obetavni glasbeni začetek sprevrže v več kot šestnajstminutno repeticijo, ki se, resnici na ljubo, ne premakne nikamor in poslušalcu pusti grenak priokus ob albumu, ki je sicer v celoti vendarle več kot soliden predstavnik atmosferičnega sludgea/post-metala.
Hyperion je tako tudi kot glasbeni izdelek (in ne le naravni satelit) v primerjavi s štirimi Galilejevimi sateliti (Evropa, Io, Ganimed, Kalisto), ki jih glasbeno »opeva« Rosetta na že omenjenem albumu (čeprav se lirično kdove zakaj osredotoča predvsem na Evropo), majhen in je od njih kar precej oddaljen, kljub temu pa v svojem svojevrstnem vrtenju skriva neko nalezljivo samozadovoljstvo, ne ozirajoč se na svoje pomanjkljivosti in ne meneč se za večje »brate/sestre«, v katerih senci se nahaja. Povedano preprosteje, če ste ljubitelji tovrstne glasbe, boste na Hyperionu gotovo našli nekaj zase (in ne zgolj metaforičnih praznih kraterjev).