Čas je pokazal, da mi album Old Star od Darkthrone dejansko ne leži. Sicer znam ceniti heavy in doom metal, tudi v kombinaciji, toda Old Star mi zaradi ponujene rifaže enostavno ni sedel oziroma mi je ponudil premalo. Če nam najslavnejši black metal dvojec vseh časov ne bi postregel z novim albumom, načeloma njegovega predhodnika tudi ne bi izvlekel iz zaprašenega predala in mu ponovno dal priložnost, da zazveni.

A pustimo preteklost in se posvetimo sedanjosti, kajti zdaj je menda že vsem jasno, da sta Darkthrone izdala nov album. Ta nosi naslov Eternal Hails......, njegovih 42 minut pa ponuja natanko ali samo 5 komadov. Hiter izračun s pomočjo vseh prstov, ki jih premore človeško telo, nam pove, da znaša povprečna dolžina komada nad 8 minut, konkretno pa se gibljemo med 7 in 10 minutami po posameznem komadu. Takšnih epskih dolžin praviloma nismo vajeni od Darkthrone, točno te pa so jima po Fenrizovih besedah dale možnost variiranja na področju hitrosti. Na ta način imamo tako med komadi kot tudi znotraj teh opravka z low, mid in high tempo momenti, ki se tekoče med seboj menjavajo, kakor band tekoče prehaja med black, NWOBHM, thrash in doom metalom.

Slednji seznam zagotovo ne bo prepričal ljubiteljev hitrega in agresivnega (black) metala, kar pa po drugi strani menda nihče več ni pričakoval. Oba protagonista že dlje časa prisegata na drugačen pristop h glasbi, ki časti čase krepko pred drugim valom black metala v 90. prejšnjega stoletja. In če vas dvojec še s tem ni odvrnil od poslušanja, vas bo morda z zvokom, ki (menda) po določenih standardih kakovosti naj ne bi bil najboljši. No, v tem primeru pa lahko osebno samo skomignem z rameni: »Ja, in kaj pol?!« V tej zvezi pač nikoli nisem razumel zahtev po surovem nabijanju s čistim zvokom.

In medtem ko večina izpostavlja single Hate Cloak zaradi svoje reprezentativnosti, bi osebno izpostavil Wake of the Awakened in Lost Arcane City of Uppakra. Prvega, se pravi Wake of the Awakened, najbolj black metalski komad na ploščku, navajam z negativnega vidika, ker se mi zdi njegov uvodni riff čisto preveč recikliran in si ga sploh Darkthrone ne bi smela privoščiti. Zaključni Lost Arcane City of Uppakra pa je zgodba zase, ki je pri Darkthrone še nismo slišali. Po eni strani se sicer povsem sklada z okultnim doomom, ki nam ga možakarja prodajata zadnja leta, po drugi strani pa instrumentalni zaključek, ki temelji na clean kitari in klaviaturah v slogu Fenrizovih Neptune Towers, nikakor nisem pričakoval. Bolj epskega zaključka tega epskega albuma si ne bi mogla umisliti.