Preidimo kar k bistvu. Angleški black metalci/ekstremni gotičarji Cradle of Filth so izdali svoj enajsti, dvanajsti oziroma celo že kar trinajsti album (odvisno, kako štejemo). Z njim je band uresničil dve točki, o katerih sem pisal med recenziranjem njegovega predhodnega albuma The Manticore And Other Horrors iz leta 2012. Kot prvo je band presenetil z dobrim albumom, tako da je uporabil »novejše, radikalnejše in vznemirljivejše prijeme«, kot drugo pa je ostal zvest glasbi, s katero je primarno zaslovel.

Torej, Hammer of the Witches ni nikakršno presenečenje, prav tako tudi noben presežek, razen morda v okviru bandove lastne diskografije, brez težav pa ga lahko postavimo ob bok njihovim najboljšim albumom. Gre za primer ekstremnega gotskega metala kot iz knjige, začinjenega s thrashy ritmi in seveda številnimi klavirskimi oziroma orkestralnimi stvaritvami, ki albumu podelijo poznano in za žanr nujno melodiko. Za dodatek stanovitnosti seveda poskrbi še Dani »Umazanec« Filth, ki s svojim slavnim krikom preganja boga, hudiča in vse padle ter nepadle angele. Joj, ne, se opravičujem, Dani seveda na krut srednjeveški način preganja in muči čarovnice. K sreči mu je vokalno na pomoč priskočila Lindsay Schoolcraft, ki stvari po mojem okusu kar dobro popestri.

Zdaj pa k novemu, radikalnejšemu in vznemirljivejšemu. Sicer nič od tega ne velja za metal nasploh, temveč le za glasbo iz hiše Cradle of Filth, ki so tokrat mestoma uporabili nekoliko retro, v slogu starega rocka zveneče klaviature, ki na pravih mestih razbijejo sicer zanimive tradicionalne gotske melodije. Z Right Wing of the Garden Triptych band vpelje futuristično zveneč intro, ki ga kasneje uspešno zamenjajo klasične klaviature in orgle, medtem ko imam skozi cel album vtis, da je poleg vseh različnih orkestralnih vložkov bilo še največ pozornosti namenjene kitaram. Riffi so namreč zelo nalezljivi, kitare stojijo upravičeno samozavestno v ospredju, nekoliko predrzno pa nato iz vse te obilice na nekaj mestih ven štrli še bas kitara.
Pod črto je najnovejši studijski album Zibelke Umazanije izredno uspela mešanica starega in novega, večplasten, zgleden primerek metal albuma, ki načeloma ne dopušča prehitrih sodb o njegovi kakovosti. Menim, da se ob album lahko obregnejo le tisti, ki jim dotični žanr predstavlja neprebavljiv izziv, medtem ko bodo vsi ostali najmanj zadovoljni z albumom. In glede na slišano priporočam, da si nabavite limitirano izdajo, saj sta dodatna dva komada prava poslastica.