Cordura so slovenska progresivna death metal zasedba, ki je lansko leto po dolgem času opozorila nase z EP-jem Annurth. Zasedba se je pred tem tudi že oglasila iz studia, medtem ko je poznana še po eni pomembni stvari, in sicer so si leta 2018 kot drugi Slovenci (prvi so bili Noctiferia leta 2015) prislužili nastop na festivalu Wacken Open Air.

Glede na to, kar ponuja Nibiru X, je trojica na dobri poti, da ponovi stare uspehe. Vsebinsko oziroma z vidika zgodbe se Nibiru X naslanja na svojega predhodnika Pantheon of Bionic Gods iz leta 2016. Sicer pa bo zgodba, ki jo samo deloma pripoveduje recenzirani EP, saj jo bo v končni obliki v celoti podalo kar sedem EP-jev, opisana v knjigi z naslovom Saga sedmih svetov. Kompleksnost zgodbe na eni strani podčrta kompleksnost glasbe na drugi strani, zaradi česar Nibiru X ni samo besedilno povezan s svojim predhodnikom.

Nibiru X se začne udarno in hitro. Oba opisnika se zdržita EP-ja kot »pijanec plota«, premorov za oddih je relativno malo, raven osredotočenosti pri poslušalcu mora biti temu primerno izredno visoka, saj se stvari kar dogajajo in dogajajo. Če vas nasičenost in kompleksnost v (death metal) glasbi odbijata oziroma si z njima niste ravno »na ti«, potem to izdajo raje preskočite. Nibiru X sicer vsebuje nekaj akustičnih delov, sploh Sacrifice izstopa s svojo začetno melodiko, ki me osebno spominja na Marax in ki pred duhovnim očesom vzpostavi povezavo med tema dvema Timovima bandoma, tako da vsaj na kratko lahko zadihate med poslušanjem EP-ja, ki traja manj kot 25 minut. No, za ustrezno sprostitev oziroma »odrešitev« pa vsekakor poskrbi tudi zaključni Salvation. Uvodno kapljanje vode v jami, dihanje in elektronski zvoki nas popeljejo v mid tempo death metal začetek, ki kmalu popelje v najvišje hitrosti, v katerih pa trojica tokrat ne biva predolgo. Z godali in klaviaturami ustvarjen prehod do naslednje kratke, a izredno nalezljive kitarske nevihte nas popelje na drugo stran, kjer nas pričakata Nejc s šepetavim vokalom in zvok vesoljske ladje.

Opisi zvokov v zadnji povedi so seveda relativni in plod moje domišljije, medtem ko si pa ne domišljam raznolike vokalne izvedbe, ki jo nudi Nejc pri tem in vseh ostalih komadih, kitarske osredotočenosti celotnega ploščka kot tudi ritmične natančnosti Gregorjevega ultra hitrega bobnanja. Resda je Nibiru X težek ali masiven, a skozi kitarske riffe se predstavlja hkrati tudi kot zelo nalezljiv, zaradi česar postane njegovo poslušanje sčasoma lahkotno opravilo.