Kako je svet metala lahko nepredvidljiv. Pred skoraj natančno enim letom sem se na takratni 20. obletnici delovanja Dirty Skunks po spletu okoliščin pobliže, beri z nastopom v živo, spoznal s ptujsko zasedbo Ashine in sem bil kljub odličnemu nastopu, ki me je pozitivno presenetil, z njihovo izbiro metala bolj zadržan ali bolje rečeno, se z njihovo skodelico čaja enostavno nisem mogel spoprijateljiti. Zdaj, skoraj leto dni po tem, je v moje roke priromal EP z naslovom Wasted Light, ki so ga fantje izdali junija lani in brez zadržkov lahko rečem, da sem zaradi vsebine izdelka ostal brez besed.

Wasted Light zajema štiri komade, ki se v vsej svoji veličini poigravajo z različnimi dimenzijami melodičnega death metala in na trenutke zaidejo tudi v modernejše vode. Že ob prvem stiku z uvodnim komadom Relinquished Existence se nisem mogel znebiti občutka, da so fantje za tokratno inspiracijo skočili na oddaljeno Finsko, saj me povezava z melodičarji Wolfheart nikakor ni pustila pri miru. Čeprav je komad svoj prvenec doživel že dve leti poprej v obliki singla, je na EP-ju še vedno najboljša izbira za uvodni komad, saj klavirski uvod pričara dovolj zanimivo podlago, ki se nato z rezkimi kitarami ter odličnim growlom požene v vode melodičnega death metala in primerjava z Wolfheart je več kot upravičena. V pozitivnem smislu seveda.


Nič manj agresivneje se EP nadaljuje s komadom Paradise Lost, ki z vmesnim akustičnim delom ter milejšim prijemom sicer nekoliko razbije prej omenjeno agresijo, a kljub temu ohrani prvotno »primitivnost« death metala. S spevnim refrenom, kjer se growlom pridruži še clean vokal in brutalnejše dele zamenja melodika, ki pa odlično koketira s tršimi kitarskimi pasažami, se odlično pokaže dvoplastna harmonija melodičnosti in death metala.

Ta harmonija se ohrani v nadaljevanju, tako da tudi naslovni komad Wasted Light v tem pogledu za predhodnikoma niti malo ne zaostaja. Glasbeno je celoten EP na zavidlji ravni, saj so tako instrumentalni deli kot tudi vokalne linije izjemno dodelane in pokažejo, da so Ashine utečen stroj, ki ve, kako se stvarem streže. Celotno zgodbo nato še podkrepi in odlično zaključi Pride Before the Fall, ki sicer po hitrem in thrashy delu z nekoliko več melodičnimi kitarskimi pasažami omili agresivnost, a kljub temu EP s pravim pristopom pripelje do konca.

Glede na to, da so se lansko leto v taboru Ashine zgodile določene kadrovske spremembe in smo zaradi tega bili prikrajšani za marsikateri nastop banda, se nadejam, da se to letos popravi in bom lahko Ashine čim prej ujel v živo in tako popravil prvi vtis.