Ko sem prvič poslušal ploščo, se mi je utrnila naslednja misel: »Ho ho ho, kakšen zvok! Končno resnično prvinsko zlobno (ne npr. histerično kot Slayer) zveneči thrash! Izvrstno!« No, Encyclopaedia Metallum me je popravila, da gre za black/thrash. Sam se z zapisanim le delno strinjam, saj so moja ušesa prvenstveno zaznala zelo kakovosten thrash, dasiravno tudi ne morem reči, da glasba ne vsebuje tudi blackerskih prvin. Kakor koli, Pyromaniac je druga, iz desetih pesmi sestavljena plošča francoskega samostojnega glasbenega ustvarjalca tudi po imenu Armageddon.

V vsem daleč najboljšo pesem na plošči predstavlja prva pesem Incinerator, the Pyromaniac. Gre za čisto zvočno zlo, ki se kaže skozi ogenj in plamene. Armageddonov vokal je super razumljiv in zapet skladno s tempom bobnov. Kitare so v primerjavi z vokalom nekoliko potisnjene v ozadje, vendar hkrati s slednjim odlično spojene na način, da delujejo kot nepresahljiv vir goriva zlobnosti vokala. Tornado jeze in agresije se nadaljuje z naslednjo pesmijo, The Shadow Plane. Bobnanje je tudi tu divje in neustavljivo, vokal (sploh pri petju refrena oziroma naslova pesmi) zveni zateglo kot zarjavela motorna žaga. Kitare divji ples bobnov in vokala spremljajo in so prav tiste, ki vokal razvlečejo v novo dimenzijo ustvarjanja vzdušja strašljivosti. Za razliko od naslovne pesmi se The Shadow Plane za nekaj sekund celo upočasni in v tem delu (ter ponovno hitrejšem sledečemu delu) vokal navleče nase plašč strašljivega doomerskega growla, ki se skoraj naravno spoji tako s thrasherskim hripanjem kot z igranjem kitar.  V ušesih se mi je zelo »zataknila« tudi pesem Radioactive Territory, saj njena prva instrumentalna polovica po kompozicijah zelo spominja na glasbene strukture novejših plošč velecenjenih starost Rotting Christ. Ko pesem preide nazaj v thrasherske kanone, vse skupaj zveni kot logično nadaljevanje prej predstavljenih pesmi v smislu, da kljub stilski enotnosti ohranja odličnost v specifikah (tj. v specifični kombinaciji prvega, zgolj instrumentalnega, in drugega, instrumentalno-vokalnega dela). V primerjavi z ostalimi pesmimi na plošči je nekoliko počasnejša Uprising of the Underworld osredotočena na prikaz avtorjevega mojstrstva pri igranju kitar. Odprejo jo (prvič na plošči v standardni obliki res slišne) kitarske melodije, ki se v nadaljevanju prelivajo z izvirno odigranimi kitarskimi solažami. Pri The Lord of Ghouls tempo thrasherskih kitarskih akordov kar kliče po mosherskem divjanju in pesem skupaj s petjem precej potisne v vode black metala. Počasnejši deli pesmi v ušesa šepetajo: »ZLO, ZLO, ZLO!« Njen zadnji, ponovno hitrejši del, dokončno pesem oblikuje v podobo galopa gospodarja zla na pohodu.

Glede na odličnost plošče kot celote sem poleg tistih najboljših pesmi dolžan z vsem spoštovanjem omeniti tudi tiste, o katerih se sicer ne nameravam razpisati, saj so sicer kakovostne, vendar ne dosegajo vrhunskosti zgoraj omenjenih. Tako Per Ignem in Sanguine krasi neka specifična kitarska figura, ki poslušalca postavi v dvom, ali določeni del pesmi predstavlja ena, večkrat prekinjena solaža, ali gre v resnici za več kratkih solaž. Pesem vsebuje tudi opazno vokalno blackersko komponento, saj Armageddonovo petje v nekaterih točkah nekoliko spominja na vokalne linije Watain. Tudi jezna in udarna Shrine of Blood predstavlja, vsaj kar se tiče vokalov na določenih mestih, neke vrste »tribute« še enim legendam (vsaj v najzgodnejšem obdobju) thrasha, ki so imele velik vpliv na razvoj druge generacije black metala – stricu Tomu Angelripperju in njegovim Sodom. Morbid Voodoo Congregation je še ena, v gabaritih plošče, hitra in jezna pesem. Zombie Ritual je priredba klasike od Death. Ker gre za priredbo pesmi iz žanra tehničnega death metala, ta zveni temu primerno v primerjavi z ostalimi pesmimi bolj tehnično. Občutek, ki ga daje, ni toliko zlo, kot atmosfera grozljivke. Oblikovanje nadaljnjega vtisa oziroma odnosa do pesmi prepuščam poslušalcu oziroma poslušalki, saj sem sam vse prej kot fan te zasedbe.

Na kratko, Armageddon je odličen dokaz, da znajo tudi mlajše generacije ustvarjati odličen in izviren zlobno zveneči thrash metal, ki se lahko povezuje tako z doomom kot z blackom in pri tem ohranja svojo izhodiščno prvinsko zlobnost. I AM INSANE, I WORSHIP THE FLAMES!!!! ARRGGGGGHHHHHHH!!!