Zlobni, vsem poznani Marduk s Švedske so konec devetdesetih prejšnjega stoletja (vsaj za nekaj časa) izgubili kar dobršen del svoje publike, ker so trmasto vztrajali na zlobnem, hitrem, divjem, brezkompromisnem, nemelodičnem black metalu, ki se je ponašal z vrtoglavo visokim številom udarcev po bobnih oziroma z monotonim igranjem bobnov, ki spominja na streljanje mitraljeza.
Svetlobno hiter blast beat je sicer še naprej ostal prepoznaven znak švedskih zlobnežev, ki pa so se naučili, da je za proizvajanje na dolgi rok zanimivih komadov vseeno potrebne več variabilnosti na področju ritma (tako bobnov kot kitar, da se razumemo pravilno). Poleg omenjenih Marduk, ki sem jih uporabil kot primer le zaradi njihove poznanosti, scena premore še številne druge bande, ki so ali še zmeraj pišejo podobno »hitre« albume, a za ponazoritev tega, kakšen black metal v letu 2013 s svojim prvencem ponujajo italijanski Apolokia, je dovolj, če omenim recimo še ameriške Krieg. Če torej združim neutrudno divjanje albuma Panzer Division Marduk (Marduk) ter surovost, umazanost in seveda tudi nasilnost The Church in/ali Destruction Ritual (oboje Krieg), iz tega nastane Kathaarian Vortex.
Kathaarian Vortex je le na trenutke na atmosferi temelječ (intro Consolamentum, In Figuram Baphometis) in le tu in tam riffovsko usmerjen black metal (Order Of The Nine, Malignant Asphyxiation), drugače pa prevladuje grmenje bobnov v obliki blast beatov in dvojnega bas bobna, medtem ko visokotonažni kitarski ritmi po hitrosti niti malo ne zamujajo za bobni, za povsem popačen zvok pa poskrbi efekt, ki proizvaja izključno šumenje. Preseneča le vokal, ki brez kričanja, v počasnem tempu oponaša mašne nagovore. Veliko divjih neviht, malo premorov, težko prebavljivo in monotono vzdušje ter skorajda brez pravih ritmov. Definitivno ni za vsakogar!