Axel Rudi Pell

Eden najbolj znanih nemških melodičnih heavy oziroma hard rock izvajalcev Axel Rudi Pell je marca izdal svoj deseti solo album Kings And Queens. Axel je po odhodu iz banda Steeler s solo kariero začel leta 1989 z albumom Wild Obsessions, največje uspehe pa je požel prav z zadnjimi albumi Shadow Zone, The Masquearde Ball in Oceans Of Time. Kings And Queens ima vse možnosti, da postane naslednji v tej vrsti, o tem pa je prepričan tudi sam Axel Rudi Pell.


MATJAŽ:
Kings And Queens je naslov tvojega novega studijskega albuma. Lahko rečemo, da gre za tipičen Axel Rudi Pell album?

AXEL:
Ja, to je moj tipičen album, vendar lahko rečem, da je to moj najboljši album do sedaj. Trenutno sem nanj zelo ponosen, ha, ha, ha. Mislim, da je zvok malo boljši kot je bil v preteklosti. Poleg tega so na albumu ene mojih najmočnejših pesmi do sedaj, zelo sem zadovoljen.

MATJAŽ:
Verjetno morajo biti vzrok tvojega optimizma tudi zelo dobri odzivi?

AXEL:
Definitivno. Trenutno sem zelo zaposlen z intervjuji in vsi mi govorijo, kako dober je album. To me zelo zadovoljuje.

MATJAŽ:
Mogoče obstajajo kakšne povezave med Shadow Zone in Kings And Queens?

AXEL:
V tekstovnem smislu ne, sta pa albuma povezana preko naslovnice. V bistvu se je to začelo že leta 1998 na Oceans Of Time albumu. Na njem je pet fantov potovalo proti oceanom časa (Oceans Of Time), potem so bili povabljeni na ples v maskah (Masquerade Ball). Prišli so v neko hišo, kjer so spoznali, da niso na plesu v maskah, ampak v območju senc (Shadow Zone), kjer jih obkroža nek zlobnež in ga poizkušajo ujeti. Vendar hudič nenadoma izgine, sami pa pridejo ven iz te stavbe in v rokah imajo krono. To se tudi vidi na naslovnici Kings and Queens.

MATJAŽ:
Ima naslov albuma kakšen poseben pomen?

AXEL:
Ne, nič posebnega. V normalnem življenju imamo veliko kraljev in kraljic. Vsak fant si domišlja, da je kralj in vsako dekle si domišlja, da je kraljica. Imamo nekaj dobrih in nekaj slabih kraljic. Na primer skladba Cold Heaven govori o dekletu, ki samo o sebi misli, da je kraljica, vendar to ni.

MATJAŽ:
Na Shadow Zone si imel nekaj besedil z družbenimi, socialnimi temami, kako pa je na novem albumu?

AXEL:
V veliki večini se moja besedila vedno ukvarjajo s srednjeveško fantazijsko tematiko, imam pa nekaj skladb, ki se ne. O eni sem že prej govoril, Cold Heaven, ki govori o onem dekletu, pesem Forever Angel govori o bikerskem klubu Hells Angels, pesem Strong As A Rock pa je o rock glasbeniku, ki je odvisen od drog in se poizkuša vrniti na normalna pota. A v večini moje skladbe govorijo o srednjeveških temah, o kraljih in kraljicah ter giljotinah, he, he.

MATJAŽ:
Od kod pa izvira ta tvoja navezanost na srednji vek?

AXEL:
Ne vem, pojma nimam. Mogoče je to zaradi tega, ker sem nekoč živel v tistih časih. Resnično razmišljam o tem, da sem bil srednjeveški vitez. Mogoče je to razlog, da se tako zanimam za to obdobje, he, he.

MATJAŽ:
Ali mogoče skozi fantazijska besedila izražaš tudi dogajanje v današnjem svetu?

AXEL:
Včasih tudi. V fantazijska besedila lahko vključiš veliko domišljije, včasih pa lahko tudi čisto vsakdanje zadeve. Če vzameš na primer pesem Take The Crown, ki govori o vladi in podobnih zadevah. Take The Crown sem prenesel v stare čase, v Nemčiji nam ne vladajo več kralji in kraljice, včasih pa je temu bilo tako. V pesmi lahko opaziš določeno kritiko vladi.

MATJAŽ:
Bi bil bolj zadovoljen, če bi Nemčija bila kraljevina?

AXEL:
Ne, danes ne več, prepozno je.

MATJAŽ:
Če pogledamo tvoje zadnje albume, opazimo manj hitrejših pesmi. Zakaj?

AXEL:
Ko pišem pesmi za posamezen album, ne premišljujem o tem, koliko hitrih pesmi moram napisati, eno, dve, tri. Vedno se osredotočim na tisto, kar v tistem trenutku čutim in če mi ni do hitrih pesmi, potem jih tudi ne pišem. Vendar je na albumu ena zelo hitra pesem, Flyin' High. To je ena najhitrejših pesmi, kar sem jih posnel. Je približno enako hitra kot tista z Masquerade Ball, Earls Of Black.

MATJAŽ:
V svoji karieri nikoli nisi skrival vplivov, DIO, Rainbow, Deep Purple, kar se vidi tudi na novem albumu. Na primer pesmi Legions Of Hell in Sailing Away sta polna teh elementov. Zanimivo je, da si vedno tako odkrit glede tega.

AXEL:
S tem nimam nobenih problemov, to je čisto naravno. Če bi skrival svoje vplive, ne bi bil zvest samemu sebi.

MATJAŽ:
Zasedbo imaš sedaj že nekaj albumov konstantno. Torej se držiš načela nikoli ne menjaj zmagovitega moštva.

AXEL:
Točno tako, sam sem enakega mnenja.

MATJAŽ:
Zanimivo je, da si vedno imel odlične, zelo tehnične bobnarje, Jörga Michaela in sedaj Mika Terrano. Če sedaj pogledava, Terrana pri Rage demonstrira vse svoje tehnične sposobnosti, medtem ko je pri tebi vse veliko enostavneje.

AXEL:
Ja, njegovo bobnanje pri Rage je tehnično na zelo visokem nivoju, vendar Mike nima nobenih problemov z bobnanjem pri Axel Rudi Pell. On ni le tehnično odličen bobnar, on tudi zelo dobro občuti glasbo. Nobene potrebe ne čuti, da bi vsako sekundo dokazoval, kako odličen bobnar je. Všeč so mu zadeve, ki jih jaz igram, v tej glasbi se počuti zelo domače. Le včasih čuti potrebo pokazati, kaj vse zna na bobnih. Včasih pa se zgodi, da bi jaz hotel odigrati le kakšen enostaven groove in nekaj prehodov, on pa kar nadaljuje in nadaljuje v istem ritmu »taram, taram« in ne neha, he, he. Všeč mu je ta glasba.

MATJAŽ:
A na koncertih vedno dobi svojih deset minut za solo, kjer pokaže vse, kar zna.

AXEL:
Veš kaj se je zgodilo pred turnejo za Shadow Zone, ko smo vadili za koncerte? Vprašal sem ga, če bi na turneji igral solo in seveda se ja s tem strinjal. Na prejšnji turneji ga je tudi igral, a rekel sem mu, če bi ga tokrat lahko skrajšal, kajti bil je daljši od petnajstih minut. Dejal je, da ga bo skrajšal na tri ali štiri minute. To mi je bilo v redu, potem pa smo šli na turnejo in spet je bilo solo daljši od desetih minut. Sploh ga ne more skrajšati, ne vem, zgleda, da tako uživa pri tem in ga čisto prevzame.

MATJAŽ:
Kako pa je kaj pri sprejemanju odločitev za band? Si ti edini, ki sprejema odločitve, ali ima tudi beseda ostalih kaj veljave?

AXEL:
Seveda lahko tudi ostali izrazijo svoja mnenja. Vendar sem jaz tisti, ki sklepa končne odločitve. Na primer, ko v studiu pišem pesmi in Johnnyju povem, da gre melodija tako in tako. Potem on to poizkuša in mi reče, Axel, kej če bi spremenil zadnji del in ga zapel malo višje. Rečem mu, da naj pokaže, kako si je sam zamislil. To naredi, potem pa jaz odločim, kaj je bolje, tisto, kar sem si sam zamislil ali njegovo. In če mi je moje bolj všeč, potem tako ostane. Na koncu vedno velja moja odločitev, navsezadnje je tudi na plošči napisano moje ime. Vendar lahko osebno vsak počne kar mu je všeč. Nikogar ne bi prisilil, da bi delal nekaj, kar se mu ne dopade. To ne bi imelo smisla. Rekli bi mi, da naj najamem drugega bobnarja ali pevca, česar pa nočem in to se tudi ne dogaja.

MATJAŽ:
Zanimivo je, da si v solo karieri vedno delal z ameriškimi pevci in nikoli z nemškimi. Kako to?

AXEL:
Zato, ker se nemški vedno koncentrirajo le na denar, namesto da bi se na glasbo he, he, he, he, he. Ko sem zapustil band Steeler, sem poizkušal najti nemškega pevca, vendar je bilo zelo težko. Ne vem zakaj, ampak Američani imajo boljše vokale, mogoče je to zaradi zraka ali česa podobnega, pojma nimam.

MATJAŽ:
Zdi se mi tudi, da njihov način petja bolj sodi k tvoji glasbi.

AXEL:
Ja, tudi to je res.

MATJAŽ:
Skozi celo kariero praktično igraš v istem stilu. Si že kdaj premišljeval, da bi v svoji glasbi kaj spreminjal?

AXEL:
Ne, ker to ne bi bilo pošteno do mene samega. Vedno se držim glasbe, ki mi je všeč in fani vedno lahko vedo kaj bodo slišali, ko bodo kupili nov album. Ne želim biti nepošten do sebe in do svojih fanov. To je glasba, ki jo jaz in oni radi poslušamo. Če bi počel še kaj drugega, potem mogoče ne bi bilo tako dobro. Pa mnogi bi se spraševali: No, kaj pa spet počne?

MATJAŽ:
Kakšno je pa tvoje mnenje o pojmu kitarski heroj? Imaš sam sebe za kitarskega heroja?

AXEL:
Ne, definitivno ne, ker sovražim besedo kitarski heroj. Sem čisto običajni kitarist in želim izražati sebe preko igranja kitare, nisem pa kitarski heroj. Mogoče bi lahko za nekatere rekli, da so kitarski heroji, mogoče so to kitaristi, ki so izumili nek nov stil igranja na kitaro. Kot recimo Stanley Jordan, ki je izumil tapping style, kar je bilo nekaj popolnoma novega v svetu glasbe, ali pa Jimi Hendrix, ki je začel igrati z zelo distorziranim zvokom. Ti so zame resnični kitarski heroji, ki so začeli nekaj novega. Dandanes pa tega ne moreš več narediti, kajti vse je že znano. Praktično je nemogoče začeti nekaj novega.

MATJAŽ:
Tvoj glavni vpliv je bil Ritchie Blackmoore?

AXEL:
Ja, Ritchie, Michael Schenker in Uli Jon Roth.

MATJAŽ:
Kaj pa misliš o Ritchiejevem trenutnem ustvarjanju?

AXEL:
Zdi se mi v redu, vendar bi ga raje videl nazaj v Rainbow z Ronnie James Diom. To je moja želja za prihodnost. Videl sem ju v živo leta 1976 in bilo je odlično, še danes se zelo dobro spomnim tega koncerta. Kar pa dela danes ni 100% moj stil, je pa OK. Zadovoljuje njega, še vedno pa je odličen kitarist.

MATJAŽ:
V živo nisi tako dejaven kot so tvoji nemški kolegi, recimo bandi kot Grave Digger, U.D.O., Gamma Ray. Poleg tega pa v glavnem igraš le po Nemčiji. Zakaj?

AXEL:
Sam bi rad igral malo več, vendar je včasih to bolj težko, kajti Johnny ima svojo internetno firmo v ZDA in ne morem ga vzeti na turnejo za več kot dva ali tri tedne. Problem je v tem, ker ima firmo sam z bratom. Nič nima opraviti z glasbo, si pa omogoča normalno življenje. Po drugi strani pa... sedaj igramo v Nemčiji, tudi v tujini igramo, v Franciji, na Sweden Rock festivalu in še na nekem festivalu v Španiji. Problem je tudi ta, da če igraš preveč koncertov, začneš dolgočasiti občinstvo. To je moje mnenje. Nekateri bandi so vseskozi na turneji in to mi ni všeč. Po mojem mnenju Deep Purple igrajo veliko preveč, igrajo skoraj čisto povsod, kjer je možno.

MATJAŽ:
Ali danes še vadiš toliko kot si včasih v mlajših letih?

AXEL:
Odvisno. Ko končam z novo ploščo, ko grem ven iz studia, se za štiri od šest tednov ne dotaknem kitare, dovolj je imam. Na vrsti so intervjuji, potem pa vzamem kitaro nazaj v roke in se poizkušam naučiti tudi kaj novega. Večinoma pa vadim zato, da prsti preveč ne zakrnijo, da ostanejo hitri, drugače kot včasih, ko sem vadil in vadil nove stvari.

MATJAŽ:
Kakšen pa bi bil tvoj nasvet mlajšim kitaristom?

AXEL:
Držati se morajo svojega stila. Naj ne poizkušajo kopirati nikogar, tako kot jaz kopiram Ritchieja Blackmoora he, he, he, he. Poizkušajo naj najti svoj lasten stil, a vem, da to ni lahko. Nikoli ne obupati, treba se je učiti, učiti in učiti. Potem se lahko zgodi, da prideš tudi na oder.

MATJAŽ:
Kaj pa misliš o prihodnosti igranja kitare, sedaj ko je zelo težko iznajti še kaj novega?

AXEL:
Sanja se mi ne. Ko poslušam novejše bande opazim, da nimajo nobenih solaž. Samo ritem in trije, štirje akordi. Hm, kar malo me šokira.

MATJAŽ:
Kaj pa Axel Rudi Pell počne polega banda?

AXEL:
Skoraj ničesar, v glavnem se osredotočam le na glasbo. Sem tudi svoj manager in vedno se najde veliko dela. Šest, sedem mesecev je potrebno, da je material za nov album narejen, po pisanju pesmi je potrebno iti v studio, potem se je treba posvetiti bookletu za CD. Po izidu je na vrsti turneja, vmes še promocija, intervjuji. Po koncu turneje pa se je potrebno posvetiti že novemu albumu. To je kot krog, nikoli končana zgodba.

MATJAŽ:
Hvala za pogovor in veliko sreče z albumom ter turnejo.

AXEL:
Hvala enako. Upam, da bom nekoč prišel v Slovenijo. Mogoče na drugem delu turneje, ki bo jeseni.