Henjo Richter je (legendarni) kitarist skupine Gamma Ray. V letih, ki jih je preživel v bandu (16, 17), je dodobra zacementiral svojo nesporno pozicijo solo kitarista, odlične plošče, ki jih je posnel z Rayi, pa govorijo same zase. Henjo je v nemškem metalu aktiven od zgodnjih osemdesetih, beseda pa je tekla o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Pri pogovoru se nama je pridružil novi bobnar Michael Ehre, ki je sicer stari borec nemškega metala in ob Gamma Ray bije kože še za veljake kova Uli Jon Roth, Vinnie Moore itd., veliko plošč pa je posnel tudi z zasedbo Metalium. Dodal je par zanimivosti, prevladoval pa je vendarle Henjo, prijeten in izredno prijazen sogovornik (no, oba sta bila zelo pri volji), ki je bil navdušen, da je končno v Sloveniji. Počasi je prijel škatlico s tobačnimi paličicami, prižgal cigareto, pogovor pa je brez večjih začrtanih smernic spontano stekel sam od sebe. Več v spodnjih vrsticah.
TILEN: Pozdravljena! Kako je, bi raje govorila v nemščini ali angleščini?
HENJO: Nemščini! Če ti ni odveč …
MICHAEL: Vseeno, lažje pa nama bo v nemščini, če ti ni problem …
TILEN: Ni problema, bomo pa v nemščini.
HENJO: (smeh) Resno?
TILEN: Da (smeh). Začnimo. Henjo, Gamma Ray si se pridružil jeseni leta 1996, v metal sceni pa si aktiven že od nekdaj. Pred pol ure sem intervjuval Markusa iz Helloween, tvojega dobrega prijatelja zadnjih 30 let, postavil pa ti bom popolnoma isto prvo vprašanje: Kako si preživel osemdeseta v Nemčiji?
HENJO: Odlično. Hja, takrat se je pa začelo, jap, osemdeseta. Leta sem preživel nadvse »osemdesetovsko«. Bilo je glasno, bilo je heavy. Poslušali smo Saxon, Maiden, Rainbow, Dia in podobne veljake in prav zato smo dobili motivacijo, da bi začeli igrati tudi sami. Sam sem bil že od nekdaj obkrožen z glasbo, osebno ukvarjanje z njo je prišlo samo od sebe. Heavy metal je bil naravni napredek. Scena je bila odlična, spili smo veliko piva (smeh).
TILEN: Normalno, saj ste Nemci! Prvi bandi … V svojem drugem bandu si zamenjal Grapowa (kitarista, ki je zamenjal Hansna v Helloween leta 1989) kajne?
HENJO: Tako je, Rolanda sem zamenjal v Rampage. Bilo je leta 1981 ali 1982, ne spomnim se točno. Kul čas. V Hamburgu je bila scena močna. Vsi smo imeli smešne frizure, še bolj kot danes (smeh). Nekoč bi moral Rolanda spet zamenjati, a ga nisem.
TILEN: Vem, hehe. Tudi do tega bova prišla kasneje. Bil pa si tudi zraven, ko so bili Helloween še band, ki ga je poznalo le kakih 20 ljudi – ti, pes, punce in še par prijateljev –, imam prav?
HENJO: Tako je, v Helloween krogih sem bil od samega začetka. Z Markusom in Weikejem se poznam od nekdaj, spoznali smo se, ko smo bili stari 15, 16 let. Bil sem na čisto prvem koncertu Helloween.
TILEN: Odlično, o tem bova več povedala kasneje … Greva h Gamma Ray: Kako si pristal v bandu. Nisi bil več rosno mlad, štel si 33 let …
HENJO: Po naključju, dolga zgodba. Prste vmes je imel pevec iz mojega Rainbow cover banda. Ta je snemal pri Kaiu, Kaia pa sem poznal že od prej, iz Helloween kroga iz osemdesetih. Ta pevec mi je povedal, da bodo Gamma Ray iskali novega kitarista, ker namerava Dirk preiti nazaj na bas. Prijavil sem se in bili so veseli, da sem se, nato pa šok – takoj na turnejo v Španijo.
TILEN: Kako si speljal zadevo?
HENJO: Naporno (smeh). Moral sem se naučiti celotno setlisto. V desetih dneh!!! Dirk mi je veliko pomagal, pokazal mi je vse, kar je sam igral, vse svoje linije na kitari. Material Gamma Ray je bil zame zelo težek, komade Helloween sem znal/poznal bolje. Ampak vseeno sem se vse naučil in prvi koncert smo odigrali v veliki dvorani v Madridu pred 2000 ljudmi. Skoraj sem se v hlače! Na oder sem odšel z očali (sem kratkoviden), pozabil sem jih sneti. Metalec na odru z očali? Hehehe. Ljudje so me vseeno kul sprejeli. Na tisti turneji smo par koncertov odigrali z Rage in Stratovarius, odlično je bilo.
TILEN: Uf, zveni naporno. In kako si se počutil?
HENJO: Kot da bi skočil v mrzlo vodo, kot bi bil vržen vanjo pravzaprav.
TILEN: Gamma Ray je tvoj prvi večji, internacionalni band …
HENJO: Tako je, tudi zato. Vse je bilo novo zame, celoten nivo itd.
TILEN: Verjamem. In kako si se asimiliral?
HENJO: Brez večjih problemov, vsaj mislim tako. Nekako sem se navadil na večje odre, večje zahteve, večja občinstva.
TILEN: Devetdeseta so bila čas razcveta mnogih underground metal zvrsti, death metal je dosegel višek, drugi val black metala je uničeval kristjane in nasploh je nastalo veliko unikatnih bandov. Sepultura in Pantera so kraljevali in tudi »založbeni« power metal (ter z njim veliko nemških bandov, ki so prav v devetdesetih doživljali »zlata leta«, npr. Blind Guardian, Rage, Grave Digger po reunionu leta 1993, Edguy, Primal Fear, drugod po svetu Angra, HammerFall, Stratovarius, razni Rhapsody in še kak italijanski band itd. ter seveda od nemških tudi vi, Gamma Ray) se je v zadnji tretjini milenija razvil do skoraj najvišje možne točke. Kako si doživljal ta leta? Kaj si si mislil, da bo prišlo po letu 2000?
HENJO: Doživljal sem jih nadvse optimistično. Bila so to res zlata leta, povsod se je čutila podpora tej zvrsti. Izdali smo Powerplant, ki se je odlično odrezal, imeli smo ogromen odrski set (sestavljalo ga je več kot 100 delov) in igrali na veliko festivalih, tudi na Dynamo Open Air. Metal je bil spet močan, čisti power metal torej. Dosegli smo zenit, Gamma Ray smo bili takrat najbolj popularni v svoji zgodovini, definitivno. Veliko, ogromno podporo smo imeli v Italiji in Španiji, te države so nas ultra podpirale, ter seveda v domači Nemčiji. Igrali smo velike koncerte in imeli vedno dobre pozicije na vseh festivalih. Vse je bilo prelepo, koncerti v tistem obdobju so bili najboljši, klapa na turnejah najboljša, vse je bilo odlično. Sam sem imel zelo dober občutek glede prihodnosti.
TILEN: Naslovnico za Powerplant vam je kreiral legendarni Derek Riggs, človek, ki je »izumil« Eddieja The 'Eada v ilustrativni obliki za Iron Maiden (in s tem enega od, če ne najbolj prepoznavnega simbola heavy metal umetnosti).
HENJO: Tako je. Kot sem rekel, to je bil zares najsvetlejši čas v zgodovini Gamma Ray.
TILEN: Na Powerplant (ki ima veliko asociacij na Powerslave, tudi na naslovnici) je tudi veliko hitov. Enega največjih, Send Me A Sign, si napisal ti.
HENJO: Tako je. Naključje, kaj naj rečem, hehe.
TILEN: Prej si govoril o občutku, ki si ga imel konec devetdesetih … Je bil torej pravi?
HENJO: Hja, za leto 2001 prav gotovo, hehe. Izdali smo odlično No World Order, šli na super turnejo s Sonato Arctico, vse je bilo fenomenalno. Nato pa so se začeli problemi. Založba nas več let ni izplačala, nategovali so nas na vse možne načine. Med 2002 in 2005, 2006 so bili težki časi za Gamma Ray. Zdaj je veliko bolje.
TILEN: OK, gremo malce v sedanjost. Novi EP Master Of Confusion je bil izdan namesto plošče. Kaj mi lahko povesta o njem?
HENJO: To je prvi posnetek, ki smo ga posneli z Michaelom.
MICHAEL: Tako je.
HENJO: Michael je sicer z nami že leta 2011 odigral par koncertov.
TILEN: Res? Tega nisem vedel.
HENJO: Tega tudi nikjer nismo objavljali. Dan je imel nekaj studijskega dela, zato smo poklicali Michaela, starega znanca nemške scene, ki ga sam poznam že preko 15 let. Nanj me je spomnil naš občasni klaviaturist, ki prihaja iz istega mesta kot Michael. Poklicali smo ga in seveda je bil za stvar. Ko se je Dan lani dokončno odločil, da ne bo več imel časa za Gamma Ray, je bil Michael logična izbira.
MICHAEL: Da, prvi koncert z Gamma Ray sem odigral septembra 2011. (Profesionalni posnetek prvega Michaelovega koncerta z Gamma Ray, ki ga je snemala ena največjih nemških televizij, ZDF.)
TILEN: In kako je bilo?
MICHAEL: Kot je rekel Henjo, skok v mrzlo vodo (vsi smeh).
TILEN: To je torej prvi studijski posnetek s tabo. Kako je bilo snemati?
MICHAEL: Tako je. Snemanje je bilo zelo spontano. Nobenih problemov, bili smo uigrani, kot se spodobi, vse je steklo kot namazano. Hitro smo končali, a za ploščo si hočem vzeti dosti več časa, zdaj ga je bilo premalo.
TILEN: Torej plošča pride naslednje leto?
MICHAEL: Verjetno ja, odvisno od Kaia. Zdaj ima veliko dela tudi z Unisonic in nekako razdeljuje čas med oba banda.
TILEN: Sicer pa že celo življenje igraš, in to ne samo bobne. Kaj je z ostalimi projekti?
MICHAEL: Tako je, igram še kitaro in bas, včasih pa tudi kaj zapojem oz. bolj poizkušam zapeti (smeh). Ostale zadeve so trenutno bolj na mirujočem statusu, ker imam z Gamma Ray veliko dela in zelo sem vesel, da je tako. (Michaelov odlični hard rock s pridihom Whitesnake po imenu Love.Might.Kill ter nemški Metalium.)
TILEN: Verjamem, to je relativno velik band.
MICHAEL: Tako je, lepo je pri 42 letih končno biti na turneji na nivoju (smeh).
TILEN: OK, Henjo, prej si govoril o tem, da bi moral nekoč že drugič zamenjati Grapowa. Zdaj sva pri tistem vprašanju z začetka intervjuja. Stvar je taka: Weiki ti je leta 2001 ponudil mesto kitarista v Helloween. Kako, zakaj in kdaj si se nato končno odločil za Gamma Ray?
HENJO: Tako je, Weiki in jaz sva zelo dobra prijatelja. V Hamburgu sva bila polovico življenja najboljša prijatelja (dokler se ni preselil v Španijo) in nenehno tičala skupaj. Ves prosti čas sva preživela skupaj, od zgodnjih dni Helloween (tudi z Markusom, a z Weikijem sva bila res kot rit in srajca). Nekega dne me je poklical in rekel: »Hej, Henjo, Grapowa sem vrgel iz banda. Zelo rad bi te imel v Helloween, mesto je prosto, ti si prva izbira. Sporoči, ko se odločiš.« To je bila naj-naj-najtežja odločitev glede česarkoli v mojem življenju. Ne samo, da sva bila z Weikijem najboljša prijatelja, bil sem tudi velik fan Helloween. Keeper 1 je ena izmed mojih top 5 plošč vseh časov nasploh, ne le v metalu. Velik, velik fan Helloween sem, ne le zato, ker smo bili že vseskozi prijatelji, ampak zato, ker so bili enostavno (in so še) zelo kvaliteten band, takrat en najboljših nasploh. Ko sam delam komade, še vedno mislim na skladbe in riffe s Keeper 1 in ta stil mi je daleč najbližji. No, prišel je čas za odločitev. Dolgo časa sem kolebal, nisem vedel, kaj bi. Najboljši prijatelj (Weiki) ali prijatelj, ki ti je dal priliko, ko si jo najbolj potreboval (Kai)? Na koncu sem se odločil za Gamma Ray. Moral sem se. Srce mi je reklo, da je to pravilnejša odločitev, čeprav sem si po eni strani najbolj na svetu želel igrati v Helloween. Med mano in Weikijem ni bilo hude krvi, razumel je, Kai pa je bil po drugi strani zelo, zelo vesel.
TILEN: Uff, iz tega bi lahko napisal knjigo …
HENJO: Da, zelo je bilo težko … Ampak zdaj smo spet skupaj na turneji in je super, prav zato, ker smo skupaj s Helloween, z Weikijem in Markusom itd.
TILEN: Torej sta zaenkrat zadovoljna s potekom turneje?
HENJO, MICHAEL: Da. Super je! Kaj pa drugega (smeh)!
TILEN: To je lepo slišati. Danes bo, verjeli ali ne, vaš prvi nastop v Sloveniji. Kaj pričakujete?
HENJO: Da, tudi sam sem se ravno prej pogovarjal s Kaiem in ne morem verjeti, da bomo res šele 2013 prvič nastopili v Sloveniji, državi, ki je le par uric oddaljena od naše domovine, Nemčije. Občutki so dobri, upam, da nas kaj ljudi tu pozna in da bo odziv dober.
TILEN: Veliko ljudi vas pozna, zagotavljam ti. Slovenci znamo ceniti dobre nemške metal bande in tudi vi niste izjema.
HENJO: Lepo slišati, hehe.
MICHAEL: Tudi jaz upam, da bo folk »za akcijo«, vedno je dobro igrati pred »živim« občinstvom. O Sloveniji sem slišal veliko dobrega.
TILEN: Počasi bomo zaključili. Top 5 albumov vseh časov?
HENJO:
Rainbow – Rainbow Rising
Saxon – Wheels Of Steel
Karkoli od Uriah Heep.
Karkoli od UFO.
In seveda Helloween – Keeper Of The Seven Keys Part I.
MICHAEL:
Judas Priest – Screaming For Vengeance
Dio – Holy Diver
Accept – Metal Heart
Iron Maiden – Iron Maiden
Judas Priest – Painkiller
TILEN: Fanta, hvala lepa, da sta si vzela čas in izčrpno odgovarjala za Paranoid-zine. Kakšna sporočila za slovenske metalce?
HENJO: Podpirajte metal, »keep the faith«!
MICHAEL: Tako je!
TILEN: Hvala!
HENJO, MICHAEL: Hvala tebi, se vidimo čim prej!
