RECENZIJE

19. 5. 2011
Pentagram - Last Rites
Metal Blade, 2011

Pred letom dni sem zapisal naslednjo vrstico: »Kdo bi si mislil, da se bodo leta 2010 ponovno postavljali spomeniki doomu?« Hm, eden izmed največjih doom epitafov se je očitno dokončno sesul v pepel, iz njega pa je vstal nihče drug kot Bobby Liebling, komaj govoreči, »acid oprani« starec, ki je po štirideset in več letih kariere (glasbene, preprodajalske, drogeraške, mafijaške in še kakšne) nedvomno dostavil enega izmed svojih top treh albumov. Najpomembnejši podatek nove plošče je vrnitev originalnega kitarista, ki sliši na ime Victor Griffin. Še pomembneje je dejstvo, da Griffin od leta 1994 ni napisal niti enega Pentagram blues doom riffa. Še dobro, saj mu ravno zaradi tega odličnih pasaž na Last Rites zagotovo ni moglo zmanjkati.
Kombinacija Liebling-Griffin nam v začetku postreže z dobro mero dostopnih, odlično aranžiranih komadov, ki nas zavestno vlečejo v čas, ko je duša v glasbi pomenila vse. Odličen zvok instrumentov oddaja topel občutek nenasičenosti, nenaličenosti, neprisiljenosti. Izstopajo grandiozni riffi, ki bi brez težav lahko bili proizvedeni konec sedemdesetih prejšnjega stoletja. Treat Me Right, Call The Man, Into The Ground izstopajo do mere, vredne največje omembe. Osvežujoča kohezivnost, prepletena s kontrastnimi karakteristikami vsakega posameznika predstavi na svojstveno zanimiv način, Lieblingova vokalna raznolikost pa je tako ali tako 100% nevprašljiva. Sabbath občutek ne pojenja, celotno zvočno shemo pa nadgrajuje do potankosti vpet glasbeni doom mehanizem, ki perfektno združuje staro z novim na mešan, moderno arhivski način.
Nalezljivost albuma postane očitna po prvem poslušanju, za boljšo sliko primerjave pa vsi nevešči zgodovine Pentagram preverite ostale izdaje. Dejstvo je eno: vsi stoner / doom metal, hard rock / blues fani, pravkar opisanega izdelka nikakor ni priporočljivo spregledati.
Last Rites nikakor ne predstavlja slovesa. Definitivno ni zadnji ceremonialni pohod Bobbyja Lieblinga in njegove horde večno zadetih masturbatorjev, ravno nasprotno: je dokaz, da »tistega, ki spi v najglobljem breznu« ni mogoče uničiti, deformirati ali de-blues-doomirati. Vedno je in vedno bo. Ostal.

SORODNE VSEBINE:
13. 8. 2012Dew-Scented - Icarus / Recenzije
11. 5. 2006Potentia Animi - Psalm II / Recenzije
8. 10. 2002Dies Irae - The Sin War / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
24. 5. 2024
2x Metallica v Münchnu
Olympiastadion, München, Nemčija
24. 5. 2024
ODPOVEDANO! Kramp fest 2024
Bajer, Godovič
24. 5. 2024
Lastminit Kramp v Jalli: Água, The Kripless
Jalla Jalla, Metelkova, Ljubljana
25. 5. 2024
Rammstein
Ušće, Beograd, Srbija
25. 5. 2024
AC/DC
RCF Arena, Reggio Emilia, Italija
25. 5. 2024
From Goat to Death: Athiria, Cold December, Darkfall, Fallen Utopia, Scion Of Darkness
Alpen-Adria-Platz 1, Celovec, Avstrija