Wolves In The Throne Room / Johann Wolfgang Pozoj

Dolgo pričakovana vrnitev ameriških Wolves In The Throne Room, o kateri se je govorilo že od dne njihovega koncerta v Ljubljani lansko poletje (no, v bistvu je bila govorica starejša še kak dan ali dva), se je končno dogodila. In ob pomoči (ali naj raje rečem: soglasju) Johanna Wolfganga Pozoja je celoten dogodek prerasel meje tipične definicije koncerta in postal nekakšna spiritualna izkušnja, kakršne še nisem doživel ... in po odzivih drugih soudeležencev sodeč nikakor nisem bil edini.
Hrvaški Johann Wolfgang Pozoj so mi bili do njihovega nastopa v Channel Zero popolna enigma. Sem tak človek, ki rad odlaša z določenimi »užitki« – če se lahko tako izrazim -; Burzuma, na primer, sem zavestno odklanjal kakšne tri leta, preden sem si nek večer med padanjem snega zavrtel Filosofem ... in doživel estetski overload ... a to je že druga zgodba. No, Pozoj sem prepustil, da me svežega in nepopisanega odnesejo kamorkoli že veje njihova glasba. Nastop je se izkazal za izjemnega. Težko je reči, da je manko vokalov (pevec je bil odsoten zaradi smrti v družini) kakorkoli okrnil nastop ... Dinamika, ki jo fantje posredujejo na odru in njihov izjemen smisel za pisanje glasbe so opravili svoje, in na odsotnosti vokalov je bilo še prelahko pozabiti. Temu pa je mogoče bolj kot karkoli drugega botroval izjemen bobnar, ki je eden redkejših primerkov svoje vrste, in pokaže, da dejansko posluša riffe ter ne igra ob njih, ampak v simbiozi z njimi. Rezultat je dinamična glasba, katere vplive bi lahko iskali tako pri Pink Floyd kot pri norveškem black metalu.
Praktično edini problem obeh nastopajočih skupin je bila kratkost nastopov, čeprav mi manjka kakršenkoli objektivni dokaz, da so nastopi dejansko bili kratki. So se pa čutili kratki. Še vse prehitro so Pozoj zapustili oder, čemur je sledilo tradicionalno med-nastopno debatiranje, pitje in podobna dekonstruktivna dejanja.
Nato ... Wolves in the Throne Room. Naj že kar takoj na začetku pojasnim, da se ob vprašanju setliste lahko zgolj nasmehnem, da nimam pojma, koliko komadov so igrali (notranja ura sicer pravi štiri, a to je treba vzeti z rezervo) in da bo napisano celokupno gledano izjemno subjektivne narave. Pa saj je reportaža/recenzija koncerta navsezadnje napol literarna zvrst, kajne? No, nekateri se ne bodo strinjali s to trditvijo ... debata o tem je seveda odprta še naprej. Kakorkoli ... Ameriški Wolves in the Throne Room ali kanalizatorji katarze in izničenja Jaza. Prvo je presenetilo število glasbenikov na odru. Neverjetno kako poln zvok je bil pričaran s strani zgolj dveh kitar in bobnov. Dobro, pomagala je gospa matrica za klaviaturami, ampak vseeno. Ta poln in precej lepo organiziran zvok so na poti v Onkraj spremljale precej originalne grafike in transparenti na odru ter popolna odsotnost lightshowa. Nekaj svečk, modra led lučka na Nathanovi (kitara, vokal) kitari in to je to. Je pa sploh slednja imela izjemno hipnotizirajočo lastnost ...
Zanimivo: tako kot pri Pozoj nisem pogrešal vokala, tu ni manjkal bas. Čeprav, priznam, bi bilo izjemno zanimivo videti Wolves in the Throne Room nastopati ob podpori ženskega vokala, ki je na albumih precej stalna praksa in je bil s strani Aarona (bobni) obljubljen za to turnejo.
Celoten nastop Američanov je imel – kot sem že rekel – spiritualno komponento. Spiritualno v smislu izničenja Jaza in soočenja z Ničem. A tisti Nič, ta Praznina, kakor jo kanalizirajo Wolves in the Throne Room, je izjemno topla ... čuti se skoraj domača. Zaradi tega pravim, da je objektivnost v tem primeru praktično nemogoča in da natančnejšega poročanja o nastopu niti ne morem podati.
Še en faktor, ki ga lahko opišem, je sledeča teza, podprta z anekdoto: Aaron mi je ob njihovem prejšnjem obisku Ljubljane med debato o albumu Two Hunters rekel, da je to album, ki bi ga bilo potrebno poslušati v temnem in zadimljenem prostoru. Mislim, da lahko mirne duše to tezo raztegnemo tako na celoten opus Wolves in the Throne Room (kljub temu, da so se temu konceptu zavestno poizkušali oddaljiti na Black Cascade) kot še na njihove nastope v živo. Channel Zero je bil poln ravno pod mejo kritičnosti, vročina bi lahko bila v kakšni drugi situaciji neznosna, v zraku je bilo več dima kot kisika ... a treba se je zavedati, da ta občutja, o katerih sem pisal odstavek višje, in ki so zakoreninjena v človeku, rabijo takšen ambient, da lahko preidejo na površje, v človekovo zavest, v njegov pogled in vpliv na svet okoli sebe. Se spominjate majhnih, zakajenih kuhinj vaših babic ali prababic iz otroštva? Wolves in the Throne Room projekcirajo, kanalizirajo tista topla občutja domačega ognjišča, ki v nas umirajo tako počasi, da navsezadnje pozabimo, da smo jih sploh kdaj imeli, nakar pa pozabimo še, da smo jih kadarkoli pogrešali. In to je tisto, kar leži za to zasedbo. Ni gozd ali reka ali gora kot taka ... ti elementi narave nimajo nobenega pomena, če nimaš prostora, kjer bi odložil svoje metaforične kosti. Na tej točki pa se soočamo s stikom misterioznega šamanizma in logosa, pozabljene preteklosti (tako lastne kot kolektivne) in zmedene sedanjosti.