REPORTAŽE

11. 8. 2017

Wolves in the Throne Room / Uada

Kino Šiška, Ljubljana / 4. 8. 2017

Čeprav so nas Wolves in the Throne Room na spomladanski turneji za las zaobšli (aprila so namreč nastopili na Dunaju in maja v Münchnu), se je nedolgo zatem po družbenih omrežjih razširila vest, da bosta Američane po sedmih letih v Ljubljano spet pripeljala Dihurčka. Po izjemnem nastopu v Channel Zeru sem imela za ta koncert seveda visoka pričakovanja – Davorin ga v reportaži ni zastonj opisal takole: »In ob pomoči (ali naj raje rečem: soglasju) Johanna Wolfganga Pozoja je celoten dogodek prerasel meje tipične definicije koncerta in postal nekakšna spiritualna izkušnja, kakršne še nisem doživel ... in po odzivih drugih soudeležencev sodeč nikakor nisem bil edini.« Wittr so na zamegljenem in zatemnjenem odru kluba name naredili še toliko večji vtis, ker sem jih prvič videla sredi dneva na Ragnaröku v Lichtenfelsu, festivalski nastopi pa so pri atmosferičnem black metalu po navadi še kar nehvaležna izkušnja. Band si je z leti priboril večerne termine na festivalih, kot recimo na letošnjem Brutal Assaultu, Brata Weaver pa sta tudi sicer prišla zelo daleč v mnogih ozirih. Med drugim si nisem nikoli mislila, da ju bom kdaj videla na naslovnici revije Decibel ali na (malem) odru Kina Šiška, še manj pa da bomo imeli ravno v Ljubljani srečo, da se bodo Wittr in Uada s svojima turnejama križali ravno v Ljubljani, saj me je najbolj zanimala ravno predskupina.

Četverica iz Oregona je nase najprej opozorila s fotografijo, ki jo je posnel nihče drug kot Peter Beste. Na njej trenutni člani iz vrst skupin Pillorian, Infernus in The Dead postavljeni v vrsto z dlanjo zakrivajo svoje obraze in na enak način je proti pol deseti že prijetno zapolnjeno dvorano »pozdravil« vokalist Jake Superchi (nisem si mogla kaj, da ne bi omenila še njegovega priimka). Njegov vokal mi je tudi v živo večkrat naježil kožo; s takšnim vživetim razponom ječanja se lahko pohvali le redko kdo. Kolega je dan po koncertu izjavil, da bi ga morali klonirati za v cerkev namesto zvonov (kaj točno je s tem mislil, ve samo Medo). Uada so nam servirali odličen, praktično brezhiben nastop ter s svojo energijo nalezli še obiskovalce, med katerimi pa je njihovo glasbo očitno poznal le kakšen posameznik tu in tam, saj band med komadi ni delal premorov in najavljal pesmi, zaradi tega pa med nastopom posledično ni bil deležen skoraj nobenih drugih zaznavnih odzivov. Če se še za trenutek vrnem k navezavi na promocijsko fotko; Američani se po poljskih Mgła ne zgledujejo samo po videzu – v kapucah in usnjenih jaknah so se tega večera kuhali še bolj kot obiskovalci, čeprav nam je klima v dvorani prvih deset minut še dajala lažno upanje, da jo bomo kljub višku poletja in še enega vročinskega vala odnesli s suho kožo – temveč s svojo interpretacijo melodičnega black metala vlečejo močne vzporednice z glasbo dvojca, ki poleg bolj znanega projekta navdušuje še s Kriegsmaschine. To je predvsem očitno pri nekoliko lahkotnejši skladbi Devoid of Light, ki so nam jo predstavili bolj na začetku svojega nastopa, nekoliko šibkejše podobnosti pa se zaradi svetlega kitarskega zvoka in linij porajajo z že razpadlimi Abyssos, občasno tudi z drugim valom norveške šole, kot recimo v prvi tretjini komada Black Autumn, White Spring, ki je predstavljal tudi višek njihovega nekaj več kot polurnega nastopa. Po istem vrstnem redu so nam predstavili vse pesmi s prvenca Devoid of Light, ki se je lani približal moji lestvici 10 najboljših albumov leta. Zakaj? Poleg že vsega napisanega verjetno zato, ker so tako razgibani in nalezljivi albumi redkost, po drugi plati pa se je uvrstitvi v sam vrh izmuznil, ker za moj okus nekoliko preveč posega po riffih in ritmih, ki odlično »vžgejo« predvsem v živo. Če bi bil boljši zvok, kot je tožilo precej ljudi (čeprav je bil vsaj na sredi dvorane bolj spredaj več kot soliden), bi band na publiki pustil še boljši vtis. Po drugi plati lahko po resnično bučnem aplavzu, kakršnega so predskupine pri nas deležne le izjemoma, vseeno sklepam, da si je relativno mlad band (prekaljenih mačkov) v Ljubljani prislužil nemalo novih privržencev.
Setlista: Natus Eclipsim, Devoid of Light, S.N.M., Our Pale Departure, Black Autumn, White Spring.

Iz že pošteno razgrete dvorane smo se med odmorom prestavili pred stavbo na zrak. Moram priznati, da sem tokrat v Kinu Šiška bila prvič na koncertu v mali dvorani, in njena zasnova mi je izredno všeč, saj ima poleg prostora za fotografe med odrom in ograjo (ki ga je tokrat začuda uporabljal samo (verjetno) uradni fotograf KŠ) tudi dostop za invalide. Med volkci sem se tako ali tako nameravala postaviti nekam bolj v ozadje, pri čemer je v natrpani dvorani ostalo prostora samo še spredaj ob straneh odra, kjer se zaradi stebrov ne vidi najbolje na oder. To me niti ni motilo, saj Wittr v živo običajno tako ali tako raje poslušam z zaprtimi očmi, ampak tokrat jo je zvok zagodel meni. Po vsesplošnem navdušenju med kolegi in znanci po koncertu je imela vsaj večina drugačno izkušnjo. Že ko je peterica po krajšem uvodu udarila s prvim riffom trinajstminutne Queen of the Borrowed Light (Diadem of 12 Stars, 2006), so se navzoči v prvih nekaj vrstah brez zadržkov predali glasbi z dušo in telesom. Trem kitaram ter trojnemu harsh vokalu (od katerega je imel najglobljega ravno bobnar), je z basovskimi linijami podlago nudila klaviaturistka, ki je prvo tretjino koncerta nisem niti zares opazila. Zaradi njene navzočnosti, saj so v preteklosti po navadi uporabljali matrico, in ker je žensko petje pri Wittr že skoraj stalnica, nas je kar nekaj pričakovalo in upalo na A Looming Resonance. Band nam je namesto tega zaigral tri od štirih skladb z drugega ploščka Two Hunters (najprej Dea Artio ter Vastness and Sorrow), tako da so tokrat na svoj račun prišli ljubitelji njihovih najstarejših studijskih izdelkov, in predstavil nekaj novega materiala. Ali so s prihajajočega ploščka Thrice Woven, ki bo uradno izšel sredi naslednjega meseca, odigrali eno ali dve skladbi in ali je med njima bila tudi Born From The Serpent's Eye, težko z gotovostjo rečem. Mojo pozornost so zares priklenili nase samo z mogočnim Prayer of Transformation z albuma Celestial Lineage, ki mi je v njihovem opusu tudi najljubši in se res ne bi branila še kakšnega komada z njega (recimo Thuja Magus Imperium ali Astral Blood). Nastop so zaključili z odličnim osemnajstminutnim I Will Lay Down My Bones Among the Rocks and Roots, po katerem se več niso pustili priklicati na oder, ne glede na to, koliko je za njimi vpilo občinstvo. To potezo v luči že »zlajnane« tradicije na koncertih lahko spoštujem, sploh pri bandu, ki ima večino pesmi s krepkimi minutažami. Koncert je bil v vseh objektivnih pogledih dober in bandu nimam kaj dosti očitati, razen že preveč skoreografiranega nastopa, ki pa večine ni niti kaj dosti zmotil.

Wolves in the Throne Room so s praktično razprodanim koncertom pokazali, da imajo v Sloveniji in njeni bližnji okolici močno podporo, in moram priznati, da se je tale koncertni petek med poletnim zatišjem res prilegel.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
11. 8. 2017Wolves in the Throne Room / Uada / Galerija
8. 2. 201210. obletnica Dirty Skunks / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
20. 10. 2017
Mayhem / Dragged Into Sunlight
Reportaža
18. 10. 2017
Ellende / Botanist / Waldschrat / Synkende
Reportaža
17. 10. 2017
Satyricon / Suicidal Angels / Fight The Fight
Reportaža
25. 9. 2017
Metal Klavnica XLVII: Sear Bliss / Necrovile / Moshead
Reportaža
11. 8. 2017
Wolves in the Throne Room / Uada
Reportaža
4. 8. 2017
Metaldays 2017, 5. dan
Reportaža
3. 8. 2017
Metaldays 2017, 4. dan
Reportaža
2. 8. 2017
Metaldays 2017, 3. dan
KONCERTI & FESTIVALI
23. 10. 2017
Orden Ogan, Rhapsody of Fire, Unleash The Archers
Explosiv, Gradec, Avstrija
24. 10. 2017
Au-Dessus, Svarta, Amer
Explosiv, Gradec, Avstrija
25. 10. 2017
Gideon, Burn Fuse
Orto Bar, Ljubljana
26. 10. 2017
Black Diamond
Orto Bar, Ljubljana
26. 10. 2017
Maldicion, Skid Raid, Häpeä, Backlash
Kontejnr, Postojna
27. 10. 2017
Sound Arson 7.7: Bug, FS Massaker, Release The Ectoplasm
Klub eMCe plac, Velenje