Tudi drugi dan je z organizacijskega vidika potekal povsem tradicionalno. Nastopilo je šest zasedb, in ker se festival Winter Days of Metal zmeraj konča najkasneje ob enih zjutraj, se je dogajanje v petek začelo eno uro prej, in sicer že ob pol šestih namesto ob pol sedmih kot en dan prej. So pa v petek nastopili edini predstavniki slovenskih barv, groove death metal zasedba Morywa, ki je otvorila petkov večer.
Program na Winter Days of Metal v petek, 29. 11. 2019:
17.30 Morywa
18.30 Dyscarnate
19.35 Fleshgod Apocalypse
20.50 Whitechapel
22.20 Kataklysm
00.00 Kampfar
Morywa na WDoM 2019:
Morywa so začeli svoj nastop z introm in pred skromnim številom parov oči in ušes. A ta okoliščina se je tekom koncerta ves čas spreminjala oziroma število se je večalo, tako da je na koncu v prvi polovici dvorane pred toncem stalo kar lepo število obiskovalcev. Laično in po občutku bi ocenil, da je bilo v dvorani zagotovo kakšnih 150 glav. In nadejali smo se lahko groovy djent death metala, kakršnega osebno poznam samo od recenziranih Celjanov. Ti so pred tremi leti izdali prvenec, studijski celovečerec Vamana Ira, na katerem je temeljil skorajda celoten nastop, tako da smo poznavalci tega lahko migali v poznanih ritmih, nepoznavalci viž iz hiše Morywa pa so uživali v ponavljajočem se ritmu, ki spominja na nekakšno mešanico Roots legendarnih Sepultura in Pax domačih Noctiferia. Po drugi strani pa tudi ni bilo težko slediti novejšim komadom, ki naj bi kmalu ugledali luč sveta na drugem studijskem albumu in pri katerih sem vseeno zaznal delno odstopanje od rdeče niti prvenca. Pri novejših komadih se je lead kitara večkrat odlepila od glavnega ritma in tako ponudila več razgibanosti, ki bo na novem albumu zagotovo več kot dobrodošla. Do takrat pa bodo morda tudi instrumentalisti sledili pevčevemu vzoru in tudi sami upali narediti kakšen korak več na odru. (Dejan)
Dyscarnate na WDoM 2019:
Kratek premor in že so na odru stali angleški Dyscarnate. Gre za trojico, zapisano death metalu, ki je bil na drugi dan festivala postrežen kot hladna in topla predjed ter glavna jed. Tretji studijski album With All Their Might iz leta 2017 je bil zelo dobro sprejet, s tega pa smo temu primerno tudi slišali večji del komadov, in sicer kar pet od osmih. Trojica se je predstavila z zelo razgibanim death metalom, ki me je zaradi svojega groova najprej spomnil na Celjane Morywa, ki so malo pred tem zapustili oder – očitno so mi še odzvanjali v ušesih. Po drugi strani so bili Dyscarnate mestoma melodični kot death metal od Kataklysm, medtem ko se večkrat tudi sploh ne ozirajo na melodiko in vsekajo poslušalca z vso silo direktno na gobec. Kljub številnim pozivom k moshanju kitaristu Whittyju ni uspelo uvideti tega pod odrom, so pa na različnih koncih dvorane z užitkom vihtele čupe. S številnimi ljubitelji death metala konkretno napolnjena Danica nam je dala vedeti, da bo obisk na današnji večer dosti boljši od obiska predhodnega dne in da bo dvorana na ta večer še konkretno pokala. (Dejan)
Fleshgod Apocalypse na WDoM 2019:
Oder je bil že nared za italijanske neoklasične in tehnične death metal veljake Fleshgod Apocalypse. Poslušalstvo je šesterec pričakalo pred pozlačenimi, kot natančna rezbarija postavljenimi stojali za mikrofon. Piano je stal na levi, v ozadju pa komplet bobnov s činelami, ki je vsaj mene spominjal na kakšno kontrolno mizo vesoljske ladje – toliko, da je bil prvi vtis, zakaj se band uvršča tudi v tehnični death metal, vzpostavljen. Dejanska tehničnost se je izkazala že z uvodnim epsko razbohotenim The Violation z albuma Agony iz leta 2011. Kompozicija akustične orkestracije in siceršnjih glasbil skupine je bila res bombastična. Vtis pa so naredili že, ko so samo stopili na oder kot iz pepela vstale pojave, v svojih razkošnih frakih, ki so bili sajasti kot njihovi obrazi. Spremljala jih je tudi »Princess« Veronica, kot jo je imenoval glavni pevec in kitarist Francesco Paoli. Bila je podobno razkošno oblečena operna diva, ki je s svojim videzom spominjala na kraljico noči ali kakšno podobno demonsko boginjo. Nosila je dolgo črno obleko z modro-zelenim blagom znotraj širokih rokavov, enake barve pa sta bila tudi njen makeup in šminka. Glavo ji je krasila črna tiara s konicami. Glavnino časa je stala v ozadju, gestikulirala med komadi in s svojim sopranom okraševala zvočno podobo, v ospredje pa je prišla tudi za eno pesem. V ospredje je tekal in se na stopnice (namenjene kitaristu in basistu) povzpenjal tudi gologlavi pianist, ki nas je pozival k skandiranju in ploskanju v ritmu. Med samim igranjem klavirja pa je večkrat vstal razkrečenih nog ali se obrnil proti občinstvu, saj nam je sicer kazal hrbet.
Sekstet je v glavnem preigral pesmi z njihovih zadnjih štirih albumov, z zadnjim letos maja izdanim Veleno, s katerega so odigrali komade Sugar, Monnalisa, in če se ne motim tudi Pissing on the Score. Publika ja tako bila dobro nahranjena z izborom in bi bila pripravljena jesti tudi njihovo meso – no, mogoče res bolj v primeru kakšne apokalipse, če se lahko pošalim na ime skupine. (Matjaž)
Whitechapel na WDoM 2019:
Moram priznati, da nisem pričakoval, da bo ameriška deathcore skupina pri nas pritegnila takšno število obiskovalcev, kot so jih pred njimi Fleshgod Apocalypse. Še manj pa to, da je toliko domačih in verjetno tudi okoliških core fanov, ki so za nastop Whitechapel po večini zamenjali vašega tipičnega dolgolasega metalca. Peterec s Philom Bozemanom na čelu je odigral kar šest od devetih komadov z novega dolgometražca The Valley, ki so po večini osebne izpovedi pevčevega težavnega odraščanja. Lirično kot melodično smo tako bili priča temačnim in težkim komadom, ki jih je prevevala melanholija, pomešana z besom in obupom. To se je kazalo predvsem v brutalnosti Philovega globokega growla, ki preseneča glede na njegovo majhno staturo. Growl se je po seriji besnih komadov Forgiveness is Weakness, Brimstone in Black Bear zamenjal s čistim in rahločutnim vokalom za četrti komad Third Depth. Tedaj so tudi instrumentalisti prešli iz nažiganja v bolj atmosferične in melodične pasaže, ki so posamezen komad umirile, da je potem v novem valu spet usekal po ušesih publike. Sledil je When a Demon Defiles a Witch, eden izmed meni ljubših z zadnjega albuma The Valley, ki je z nastopom peterca odzvenel enako prepričljivo. Zanimivo mi je bilo tudi, da je vokalist večkrat pel v ozadju pred bobnarjem, prednji del odra pa prepustil svojim kitarskim kolegom. Seveda je za brutalnejše dele prišel v ospredje, kjer se je sklanjal, pokleknil ali čepel ter se povzpel na stopnice. Band je nastop zaključil z zmagoslavnim The Saw is the Law z albuma Our Endless War (2014), ki je tudi v živo izkazal Philovo hitro podajo growlanega besedila. (Matjaž)
Kataklysm na WDoM 2019:
Kataklysm so bili nekoč – kot Amon Amarth – band, ki je bil v Sloveniji kot doma. Pa ne samo zaradi tega, ker bi se pri nas počutili tako dobro, temveč enostavno zato, ker so neprestano nastopali v naši mali deželi pod Alpami. Sčasoma so postali njihovi nastopi pri nas nekoliko redkejši, a še vedno jih lahko brez težav ujamemo v živo na približno dve leti. Tokrat so se ustavili v Bohinju, kjer so bili glavna atrakcija petkovega dogajanja. Deathmetalsko rajanje so pripeljali do vrhunca, kar pa se je čutilo že takoj ob začetku njihovega nastopa. In Kanadčani niti niso imeli namena, da bi nam kakor koli prizanesli, temveč so po nekoliko bolj melodičnem začetku – če se ne motim – s komadom Narcissist že tudi kar udarili s komadom The Ambassador of Pain, z enim najstarejših komadov, ki smo jih slišali. Sicer pa je bilo glavno dogajanje osredotočeno na novejše izdaje, predvsem na aktualni celovečerec Meditations, katerega naslovnica je tudi krasila ozadje odra. In če sem uvodoma že omenil Amon Amarth, mi dovolite, da jih ponovno, kajti med nastopom četverice iz Kanade sem še v najmanj dvakratni zvezi pomislil na Švede. Sicer ne vem, kako popularno je to dandanes med večjimi metal bandi, a osebno ne vidim pogosto, da ima bobnar levo in desno stopnice, po katerih se lahko sprehajajo ostali člani banda. Poleg te neglasbene primerjave pa se mi je tekom koncerta v mislih vrtela tudi glasbena, saj sem pri marsikateri melodiji posnete lead kitare zaznal podobnost z omenjenimi Švedi. Zato me priljubljenost Kataklysm še toliko manj preseneča. Kot velik band tudi dodobra ve, kako je treba zadovoljiti in razvajati svojo publiko, da se ta počuti posebno, zaradi česar smo slišali dva ekskluzivna komada, ki ju Kanadčani doslej še niso zaigrali v živo. To sta bila The Last Breath I'll Take is Yours (Meditations) in Marching Through Graveyards (Of Ghosts and Gods). Poleg hitov, kot sta recimo In Shadows & Dust in As I Slither, potem ni čudno, da se je publika zahvalila z moshanjem, večkratnim crowd surfingom, wall of death in circle pitom, med katerim sem enkrat celo zagledal obiskovalca na invalidskem vozičku. Mislim, da je zdaj več kot jasno, da je bilo noro! (Dejan)
Kampfar na WDoM 2019:
Ker so igrali Kataklysm namesto napovedanih 65 minut dobrih 10 minut manj, se je koncert zaključil prej kot napovedano in posledično je bil premor do nastopa Kampfar, zadnjega banda večera, še daljši. Priprava odra, ki so ga krasile številne zastave z oranžnimi motivi, ki so spominjale na motiviko albuma Profan, je trajala 45 minut, tako da se je čakanje konkretno zavleklo, pričakovanja pa navila do viška. No, potem pa je ob polnoči le končno zazvenel intro in Norvežani so začeli nastop povsem epsko, z dolgim komadom Our Hounds, Our Legion z albuma Djevelmakt. Deathmetalsko vzdušje je povsem izvenelo, breakdowne, štanc in growl so pregnale hladne melodije, brezup in groza. Kampfar so nas popeljali skozi svojo skoraj celotno diskografijo, predstavili moč najnovejšega albuma Ofidians Manifest, ki me je z zaključnim Det Sorte povsem presunila, pred tem pa so nas s komadi, kot so Troll, død og trolldom ali Mylder, dodobra razgibali. Poleg že omenjenega Det Sorte je bila s komadi, kot so Tornekratt, Swarm Norvegicus in Eremitt, predstavljena poduhovljenost, na kateri je trenutno poudarek pri številnih večjih bandih black metal scene. In čeprav je bil poudarek večera na death metalu, se moja predvidevanja glede številčnosti publike nikakor niso uresničila, kajti nemalo nas je bilo tistih, ki smo do enih zjutraj ostali v dvorani in do zadnjih melodij spremljali Norvežane na njihovem pohodu skozi glasbeni izraz brezupnosti življenja. Mi smo to naredili z veseljem, s črnimi rokavicami iz usnja – njihov namen mi je ostal nerazumljen – opremljeni Dolk pa nam je za to med vsakim komadom izražal veliko zahvalo. Na koncu se nam je v ritmih zaključka komada Det Sorte celotna zasedba še dodatno zahvalila s skupinskim priklonom in nato dokončno zapustila oder. (Dejan)
