REPORTAŽE

9. 2. 2018

Winter Days of Metal 2018

Dvorana Danica, Bohinjska Bistrica / 1.–3. 2. 2018

V taboru Winter Days of Metal so po lanskem obisku, ki je bil milo rečeno zelo skromen, sprejeli kar nekaj odločitev, ki so korenito spremenile celoten potek festivala. Namesto dogajanja, ki se je raztegnilo od ponedeljka do petka in za katerega si je moral obiskovalec vzeti cel teden dopusta od službe, faksa ali srednje šole, je letošnja 2. izvedba postregla s krajšim festivalom, ki je terjal največ en dan dopusta in nekaj organizacijske iznajdljivosti. Od četrtka do sobote naj bi v Bohinjsko Bistrico pripotovalo 18 bandov, vsak dan po šest. Tako kot lani je bila tudi letos na sporedu žanrska pestrost, zaradi katere so na svoj račun prišli celo pank rokerji. Da je bila to dobra odločitev, je potrdil nastop headlinerjev drugega večera, ko se je dvorana tekom celotnega festivala najbolj napolnila, a do znamenitega pokanja po šivih pa vseeno ni prišlo.

Poleg tega, da se je festival skrčil, pa so ga organizatorji še prestavili za slaba dva meseca naprej, da bi ta lahko opravičil svoje ime. Čakanje na prvega nastopajočega v kratkih rokavih s pivom v roki ob 20 stopinjah zunaj, kakor je zapisal naš glavni urednik v svoji reportaži prve izvedba tega festivala, je glede na ime pač preveč kontradiktorna okoliščina, ki je organizator očitno ni želel ponovno tvegati. Z izvedbo v začetku februarja pa je po drugi strani tvegal slab obisk zaradi slabega vremena, ki se je očitno kopičilo cel januar, da je lahko potem izbruhnilo ravno na konec tedna, ko je del metalske populacije iz Slovenije, Avstrije in Italije načrtoval kratek oddih na severozahodnem koncu Slovenije. Toda po skromnih amaterskih ocenah sodeč slabo vreme ni blazno vplivalo na obisk, vsaj ne za toliko, za kolikor so zasnežene ceste bile razlog za še bolj okrnjeno število nastopajočih.

A tukaj še ni konec organizatorjevih težav. Ta del v letu, se pravi zadnji konec tedna v mesecu januarju, naj bi bil po njegovih besedah koncertno pust, zaradi česar je težko ujeti dobre ali popularne bande, ki bi privabili dovolj poslušalstva. Iz tega razloga lahko na glavni strani festivala Winter Days of Metal trenutno glasujete za to, ali se naj festival prestavi na konec novembra. Zame je odgovor enostaven: ne. Festivala sem se udeležil ravno zato, ker ta čas ni koncertno nasičen, medtem ko je po dolgem delovnem januarju resnično prijalo si privoščiti ta dvodnevni oddih. Poleg tega menim, da je bila organizacijska ekipa dovolj spretna in ob tem terminu uspela v Bohinjsko Bistrico pripeljati dovolj zanimivih bandov. Vendar pa zagotovo drži, da je ceneje najeti band, ki je na turneji. A pustimo finance in druge zadeve, s katerimi si beli glavo organizacijska ekipa, na strani. Podajmo se na teren, natančneje v športno dvorano Danica v kampu Danica, kjer je začelo ropotati v četrtek:

17.30 Carnage Calligraphy
18.45 Dalriada
20.05 Skálmöld
21.35 Arkona
23.35 Srd

Že prvi dan je bil v znamenju odpovedi. Prvi so nastop na festivalu odpovedali češki brutalci Fleshless. O razlogu o njihovem nenastopu se nisem pozanimal, je pa ta botroval spremembi časovnice nastopajočih. Svoj slot so obdržali headlinerji večera, ruski Arkona, medtem ko so Srd nastopili kot zadnji band večera.

Po nastopu islandskih folk metalcev Skálmöld, ki so med poznavalci veljali za male headlinerje prvega dne, so oder zavzeli še drugi folk metalci, in sicer Arkona iz Rusije. Gre za band, ki je v naših krajih vsem zelo dobro poznan, zasedba pa se mora med drugim za velik del svoje slave zahvaliti karizmatični vokalistki Mashi, ki se je s svojim kožuhov na ramenih v zimski Bohinjski Bistrici, ki takrat sicer še ni bila nič prida zimsko obeljena, prav dobro počutila. Kot se spodobi za headlinerje, so Rusi na ta večer najbolj napolnili dvorano, vendar le toliko, kolikor je potrebno, da pravi moški reče, da ne čuti več lakote. Ker se band trenutno nahaja na promocijski turneji svojega aktualnega albuma Khram, ne preseneča, da je bila publika deležna največ pesmi ravno s tega. Na podlagi kritik s spleta sem lahko razbral, da je bil ta odlično sprejet, odzivi publike v Bohinjski Bistrici pa tudi niso kazali močno drugačnih znakov.

Zaključek prvega dne druge izvedbe festivala Winter Days of Metal je bil posvečen najtemnejši kovini, ki jo ta žanr premore. Oder so zasedli prekmurski Srd. Band je v zadnjem času izredno koncertno aktiven, čeprav se že nekaj časa (če sploh kdaj?) ni odpravil na turnejo. Nazadnje smo jih lahko v živo videli v štajerski prestolnici, njihov nastop pa je tudi tokrat temeljil na preverjenem konceptu, ki je vključeval tako komade s prvenca Smrti sel kot tudi novejše kreacije, med katerimi se med drugim nahaja povsem samosvoja različica Sreče na vrvici.

Petek, 2. februar:

17.30 Infected Chaos
18.35 Ritual Day
19.45 Hour of Penance
21.10 Dropkick Murphys
22.50 Gaahls Wyrd
00.10 Grailknights

Osebno sem pričel ta festivalski dan z Hour of Penance. Vsaj tako sem mislil, da bo. Tehnični brutalci iz Italije so imeli težave z dostopom do zasneženega festivalskega območja, zaradi česar so se nekje na enem prelazu morali obrniti in opustiti vse ideje o nastopu. Organizator je sicer med napovedjo odpovedi nastopa namignil, da bodo morda nastopili naslednji dan, vendar takrat so se Italijani že sončili v toplem Rimu.

Nepričakovano je torej nastala velika luknja pred nastopom največjega banda večera, pank rokerjev Dropkick Murphys. Medtem ko se je dvorana pridno polnila, smo se obiskovalci kratkočasili ob različnih šankih v in pred dvorano, premor pa je za marsikoga bil tudi odlična priložnost za obisk štanta s hrano. Z napolnjenimi želodci in prenapolnjeno garderobo, kjer sta bili mladenki komajda kos izzivu, kam pospraviti vse jakne, smo ob točno deset čez deveto dočakali Američane. Bostončani, ki so se v svojem panku zapisali irski folklori, so se odlično odrezali in odlično počutili na velikem odru, publiki pa so servirali eno zabavljaško pesem za drugo. Osebno sem si jih ogledal prvič, medtem ko so glavne asociacije bile povezane s štajerskimi Happy Ol' McWeasel. Skratka, vse kaj drugega kot metal, kar pa se je odražalo tudi na večinskem delu publike, ki se je po koncertu povsem premočen odpravil iz dvorane in naprej proti avtu ter domov. 60-minutni nastop Američanov je bil torej za nekatere dovolj velik razlog, da se odpravijo na festival, ki se je tudi bandu vtisnil v spomin kot pozitivna izkušnja, saj naj bi bila po pevčevih besedah scena v Ameriki dosti bolj strogo ločena kot pri nas.

Povsem nasprotno ali drugačno vzdušje so ustvarili norveški Gaahls Wyrd, ki so po želji Dropkick Murphys morali nastopiti za njimi. Gaahl je dvignil precej prahu, ko je pred leti (menda?) kot prvi black metal glasbenik stopil pred sodišče in tam iskal pravico. Pravico do uporabe imena Gorgoroth, ki pa mu ni bila dodeljena. Glede na minulo 60-minutno izkušnjo sem vesel, da je temu tako. Pozabil sem namreč že, kako odlične albume je izdal pod imenom Trelldom, pozabil sem na I Begin od God Seed in v vseh teh letih poslušanja sem povsem preslišal tiste bolj atmosferične komade, ki so krasili izdaje že omenjenih Gorgoroth. Gaahls Wyrd so začeli nastop s počasnim in nabitim Sign Of An Open Eye in s tem začrtali tirnice, po katerih so nas želeli popeljati na enourni izlet. Glavni vodič na tem potovanju je bil seveda Gaahl, ki se je dosti bolj kot kdaj koli pri Gorgoroth izkazal kot vokalist. V živo je izvedel vsakršno šepetanje, govorjenje, kričanje, cviljenje in kruljenje, ki ga slišimo na ploščkih in za katere smo do zdaj zmotno mislili, da gre za ta ali oni uporabljen efekt. Gaahl nam je predstavil Gorgoroth v luči, v kakršni se sami nočejo videti, hkrati pa je z izborom komadov od God Seed in Trelldom pokazal, kdo je sploh on kot glasbenik. Na skrivaj sem sicer še upal, da bomo slišali še kakšen komad od Gaahlskagg, ki bi se povsem ujemal s transcendentalno izkušnjo, iz katere nas je Gaahl na koncu potegnil s tremi viharji iz hiše Gorgoroth. Nepozabna izkušnja!

Za konec so sledili še zabavljači, super junaki Grailknights. Jaz jih nisem mogel jemati resno. Poglejte zakaj:



Sobota, 3. februar:

17.30 Novacrow
18.35 Immorgon
19.45 Endezzma
21.00 Ahab
22.30 Asphyx
00.10 Milking the Goatmachine

Na mojo žalost so se norveški Endezzma, ki so se prejšnji teden mudili po Italiji, odpravili proti Bohinjski Bistrici čez isti breg kot Hour of Penance pred njimi. Rezultat je bil enak: nastop odpovedan.

Spet daljši premor, nato pa Ahab. Hipsterji – v pozitivnem smislu – so nam predstavili svojo verzijo funeral doom metala. Osebno jih ne poznam, toda njihov nastop, ki me je na trenutke dodobra uspaval, me je vseeno pozitivno presenetil. Počasni in globoko kitarski udarci so pri njih začinjeni z rokersko melodiko, brutalni growl se menjava s clean petjem, vse skupaj pa se izvaja večinoma ob hipnotično počasnih melodijah. Poleg všečnosti nastopa in slišanega me je motila publika, ki je bila za moj okus enostavno preglasna, da bi se lahko »pravilno« poglobil v glasbo. Namesto pogleda na pijanega pink samoroga bi si želel dvorano s stoli in gledališčno vzdušje. Ne vem, v kolikšni meri se v tej zvezi ujemam z idejo, ki jo ima band o lastni glasbi, a po koncertu sem uspel najti vsaj eno sogovornico, ki je pritrdila moji ideji.

Dodatno dozo doom metala, čeprav dosti bolj deathmetalsko obarvanega, so nam servirali starci Asphyx. Nizozemci so pred slabima dvema letoma izdali svoj deveti studijski album, s katerega so nam že kar na začetku predstavili nekaj komadov, nakar je sledil eksurz v času nazaj in smo lahko uživali še v starejših stvaritvah iz njihove diskografije, kakor je to tudi prav za festivalski nastop. Tako kot headlinerji ostalih dni so tudi Asphyx upravičili svojo vlogo in na ta dan privabili v dvorano največje število dolgolasih in kratkolasih glav – da ne izključim samega sebe v tem opisu.

Najbolj energični nastop pa so si povsem ob koncu festivala privoščili Milking the Goatmachine. Nemci, ki se med nastopi skrivajo za maskami, že kar nekaj let uspešno prakticirajo živo izvedbo grindcora, kar pomeni, da so v kombinaciji s pravo dozo alkohola garant za dobro zabavo. Band, ki zagotovo ne poteši vsakega okusa, je pred relativno razredčeno publiko poskrbel še za zadnji pok festivala, preden je bilo vsega konec in smo zapustili dvorano z mislijo, kako se bomo vrnili tudi naslednje leto.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
14. 2. 2018Winter Days of Metal 2018 3. dan / Galerija
28. 3. 2017Winter Days Of Metal, 2. dan / Galerija
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
23. 2. 2018
Metallica / Kvelertak
Reportaža
9. 2. 2018
Winter Days of Metal 2018
Reportaža
26. 1. 2018
Volahn / Blue Hummingbird on the Left / Arizmenda / Dolorvotre
Reportaža
22. 12. 2017
Devangelic / Mincing Fury and Guttural Clamour of Queer Decay / Valuk
Reportaža
12. 12. 2017
Metalsteel / Edge of Sins
Reportaža
5. 12. 2017
Batushka / Srd
Reportaža
1. 12. 2017
Vulture Industries / Old Night
Reportaža
1. 12. 2017
The Stone / Srd / Grob
KONCERTI & FESTIVALI
24. 2. 2018
Belokranjska železarna vol. 21 : The Stone, Vigilance, Amalgam,
MKK Bele krajine, Črnomelj
24. 2. 2018
Nuclear Aggressor, Devil's Bridge, Licence To Hate
Klub kanalske mladine, Kanal
24. 2. 2018
Ape Unit, Horsebastard, L.UL.U, Double Me
Kontejnr, Postojna
24. 2. 2018
Metal Strike: Stimulans, Bronza, Smrt
Kmkc Kompleks, Ravne na Koroškem
24. 2. 2018
Jegulja, Ambra
Baza 13, Kočevje
24. 2. 2018
Angel Witch
DAGDA Live Club, Retorbido, Italija