Norveški posebneži Vulture Industries so si vzeli čas in s premorom skoraj dva meseca promovirali aktualni album Stranger Times po stari celini. Pri tem so potovali sami, naloga lokalnega organizatorja pa je bila, da izbere oziroma najde ustrezno predskupino. V Ljubljani so to bili Morost, dva dni kasneje, na predzadnji dan turneje, pa so v zagrebški Močvari to nalogo prevzeli Old Night iz Reke.
Ko sem prestopil prag Močvare, so Old Night že igrali svoj predpredzadnji komad večera. V spomin so se mi vtisnili kot povprečni rokerji, ki koketirajo s počasnejšimi in težjimi ritmi. Mnenje o njihovi glasbi se mi je zbistrilo ob pregledovanju bandovega Facebook profila, ki navaja doom metal v kombinaciji s progresivnim rockom, bluesom in atmosferiko. Vsega tega v tistem kratkem času seveda nisem uspel zaznati in predelati, slišal pa sem, da je band na trenutke predvidljiv, a hkrati tudi dovolj zanimiv, da zna pritegniti pozornost. Seveda je v glavnem za to odgovoren Luka Petrović, ki je sicer aktiven tudi v Ashes You Leave ter Gorthaur's Wrath in je Old Night začel kot solo projekt.
Ob relativno zgodnji uri, nekje petnajst čez deveto zvečer, so na oder stopili Norvežani.
Najkasneje od 10. obletnice delovanja Veselih dihurčkov se je peterica iz Bergna slovenskemu poslušalstvu vtisnila v lep spomin, medtem ko so pritegnili širšo pozornost s svojim prav posebnim pristopom do glasbe. Logično je potemtakem, da je bila publika tokratnega koncertnega večera drugačna kot sicer. Med v črnino odete metalce s širšim pogledom na glasbo so se pomešali še razno razni drugi ljubitelji glasbe, ki se ne brigajo za te in one žanrske meje. In takšen odnos je ravno pravšen za obisk koncerta Vulture Industries, ki so se z letošnjim letom povsem otresli lastnih blackmetalskih korenin in publiki ponudili repertoar, ki temelji izključno na zadnjih dveh studijskih albumih. Tako nismo slišali hitov, kot so Pills of Conformity, The Bolted Door ali The Hangman's Hatch, temveč smo prišli koreninam najbližje s komadom Blood Don't Eliogabalus, ki je svojevrstna kombinacija/interpretacija komadov Blood Don't Flow Streamlined (s prvenca The Dystopia Journals) in Eliogabalus (Devil Doll). Priredbo je izdal band na predhodniku The Tower, s katerega smo slišali kar nekaj komadov, med drugim tudi epski, skorajda desetminutni The Hound.
Brez kruljenja in kričanja smo torej preživeli dobrih 80 minut v družbi Norvežanov, ki izražajo svoj poseben pristop do glasbe in nastopanja med drugim tudi z oblačili in tamburinom. Tamburin v rokah frontmana Bjørnarja Nilsena dobro dopolnjuje in dobrodošlo razvedri pogled na oder, razvedrilo pa je zagotovo ena izmed glavnih nalog, ki jih želi band izpolniti s svojim nastopom. Osebno sem bil med nastopom najbolj razvedren z izvedbo dvojca My Body, My Blood in Gentle Touch of a Killer, čeprav sta tudi komada As the World Burns in seveda že omenjena priredba kotirala zelo visoko. Slednja med drugim tudi zato, ker je Bjørnar s svojo prisrčnostjo polovico okoli petdesetglave množice prepričal v lahkotno poskakovanje po dvorani. Ali povedano drugače: skozi dvorano Močvare je menda minulo soboto prvič vozil vlakec. Saj ne vem, po čem si bom koncert bolj zapomnil.
