Turneja Black Twilight Circle je nekaj, česar gotovo nihče, ki posluša black metal, ne more zamuditi brez obžalovanja in slabe vesti. Gre namreč za majhno skupino Indijancev iz Kalifornije, ki tvori kopico obskurnih black metal bandov, zbranih okoli Eduarda Ramíreza in njegove založbe Crepusculo Negro. Na evropski turneji so tokrat najbolj znani izmed njih – Volahn, Arizmenda, Dolorvotre in Blue Hummingbird on the Left – v vseh pa se izmenjujejo bolj ali manj isti glasbeniki. Najbližje našim krajem bo turnejo mogoče videti v Zagrebu v nedeljo 28. 1., sam pa sem si jo uspel ogledati že nekoliko prej v Berlinu.
Žal sem za las zamudil prve nastopajoče, Dolorvotre, skupino Edurada Ramíreza in Juana Cabella, ki je sicer bolj znan kot Murdunbad, avtor Arizmende, a iz pogovorov navzočih je bilo razbrati, da jih nastop ni zares prepričal.
Sledil je koncert Arizmende, odličnega depresivnega black metala, ki ima od vseh Black Twilight Circle projektov daleč največ izdanih studijskih albumov in je po mojem mnenju, skupaj z Ramírezovim projektom Volahn, najboljše, kar je ta krog proizvedel. Odličen nastop nas je že v prvih minutah z mešanico atmosferičnih kitar in izjemno agresivnega bobnanja potegnil v vrtinec primordialne groze. Posebej velja izpostaviti momente, ko je Murdunbad kričal s čistim vokalom, ki je deloval kot invokacija nekega davno pozabljenega azteškega božanstva. O pristnosti groze in bolečine, ki jo izraža Arizmenda, pa so pričale tudi jasno vidne sledi globokih ureznin po celotni površini Murdunbadovih rok in trebuha. V nasprotju z njegovo samodestrukcijo pa je bobnar kanaliziral bes navzven in s tako ihto pretepal bobne, kot da bi bila čeznje napeta koža Hernána Cortésa. Prijateljico, stoječo poleg mene, je tako sredi koncerta skorajda nokavtiral delec razbite bobnarske palčke.
Po petinštiridesetih minutah igranja in štirih odigranih pesmih sem mnenja, da je bil kljub manjšim težavam z zvokom zaradi odlične mešanice atmosferičnosti in pristne odvratnosti to eden izmed boljših black metal koncertov, kar sem jim bil priča.
Kot naslednja skupina so nastopili Blue Hummingbird on the Left, nekakšen war black metal projekt Ramíreza, ki pa je po mojem mnenju med najmanj zanimivimi Black Twilight Circle skupinami. Povprečnost njihovih posnetkov naj bi nadomeščali s slovitimi koncertnimi nastopi, s katerimi so si pridobili kultni status, vendar v Berlinu svojega slovesa niso upravičili. Kljub pogostim vpadom azteških bojnih klicev in rabi nenavadnih indijanskih inštrumentov so kratki in, v slabem pomenu besede, kaotični komadi kmalu postali podobni eden drugemu in precej dolgočasni. Ropotuljice in panove piščali niso bile dovolj, da bi se ustvarilo vzdušje rituala, growlanje se je popolnoma izgubilo v zvoku kitar, indijansko piskanje pa je kmalu postalo predvidljivo in ni zmoglo razbiti monotonosti generičnega žaganja. Konec koncerta smo komaj pričakali.
Zadnji je nastopil Ramírezov glavni band Volahn, ki je s svojevrstnim pristopom k načinu igranja kitare v veliki meri definiral specifičen zvok večine Black Twilight Circle projektov. Visoki kitarski zvoki so s svojim skorajda neprekinjenim rezanjem nad ostalimi inštrumenti ustvarjali popolnoma transcendentalno občutje kontinuiranega padanja skozi vrtinec kaosa (ki je mimogrede simbol za Black Twilight Circle), medtem ko so naša telesa mrcvarili bobni in nam vsiljevali tuje ritme utripanja src davno pozabljenih bitij iz drugih dimenzij. Ta intimna bližina popolne tujosti in groze se je žal zaključila po borih petih pesmih oziroma slabi uri igranja, ki je minila, kot bi mignil, čeprav bi brez težav v tem transu uživali vsaj še enkrat tako dolgo.
Arizmenda in Volahn sta popolnoma upravičila moja (zelo visoka) pričakovanja, turneja B. T. C. pa je, kljub temu da ji lahko očitamo odvečnost Blue Hummingbird on the Left (in zelo zasoljene cene mercha), verjetno najzanimivejši black metal dogodek letošnjega leta v naši bližini.
