Vader / Aborted / Bonded By Blood / Bloodshot Dawn / FHOBI

V okviru turneje Back To The Black so se v ljubljanski Gala Hali konec januarja ponovno ustavili Poljaki Vader s četico štirih predskupin, ki naj bi rajo primerno ogrela, sprovocirala ter pripravila na njihovo glasbeno invazijo. Koncert je bil splaniran sredi tedna in njegov začetek postavljen na relativno zgodnjo uro, da zaposlenemu deležu publike ne bi preveč kratili dragocenega spanja.
Malo čez sedmo uro so iz dvorane začeli bučati nenavadni zvoki, ki so dajali vtis, da gre za tonsko vajo, a ob prihodu v notranjost se je izkazalo, da je s svojim nastopom že začela skupina FHOBI. Izbor tega hardcore/crossover ali kakorkoli-se-že-reče metal banda je bil precej izven konteksta tematike večera. Verjamem, da bi ti Švicarji urugvajske narodnosti v drugačnih okoliščinah in pred drugačno publiko doživeli bolj topel sprejem, a tu pač ne. Njihova glasba je vesele in zajebantske narave, temelječa na »tribal« ritmih, s skorajda rap vokali in besedili v španskem jeziku, kar je večini publike onemogočalo razumevanje njihovih domislic in konteksta vokalistovega »paritvenega« plesa tekom neke skladbe. Bobnar in basist sta med nastopom uspela ustvariti nekaj zanimivih muzikaličnih trenutkov, za kar jima je treba izreči pohvalo, sicer pa dobesedno poskočen nastop ni navdušil skoraj nikogar.
Naslednji so na oder stopili angleški novinci Bloodshot Dawn, ki so s svojo verzijo modernega, rahlo tehničnega in melodičnega death metala delovali precej bolj domače in ušesom prijetno od predhodnikov, a kljub dobremu zvoku in igranju niso pustili večjega vtisa. Sam sem se nekje na polovici seta zasačil, da jim ne uspem več posvečati pozornosti, pač pa so mi misli odplavale drugam. Razlog za to gre morda iskati v splošni generičnosti glasbe, saj se Bloodshot Dawn zlahka izgubijo v morju podobno zvenečih skupin, ki imajo po možnosti še podobno zveneča imena. Tudi njihov nastop sam po sebi ni ravno butal od energije, temveč je bil kar nekam ležeren. Služili so bolj kot spremljevalna glasba druženju in konzumiranju opojnih pijač.
Thrasherji iz Los Angelesa Bonded By Blood imajo skrajno neizvirno ime in primerljivo originalen stil glasbe, a v živo so popolnoma divji. Že pred leti so v Orto Baru poskrbeli za obilico norenja in čupanja in tokrat ni bilo nič drugače. Pevec svoje vokalne pomanjkljivosti uspešno nadomešča z izredno energičnim nastopom in animacijo publike, ki se je celoten čas ravsala, bičala drug drugega z lasmi ter skakala z odra ostalim na glavo. Večina njihovega menija skladb je bila z lanskega albuma The Aftermath, eden redkih motečih elementov pa je bil poleg tehnične težave (okvara basa) predvsem vložek teatralnosti oziroma maškarade med skladbo Crawling In The Shadows, če me spomin ne vara.
Belgijska »gore« mašinerija Aborted je v naših krajih že popolnoma domača, saj jih je vsak dokaj reden obiskovalec koncertov utegnil že vsaj enkrat videti v živo. Dva od tovrstnih dogodkov je Paranoid že pokrival: nastop leta 2011 z Decapitated in Fleshgod Apocalypse, ter leta 2007 z Behemoth in Kataklysm. Po pričevanju bolje obveščenih so se tokrat izkazali neprimerno bolje od brezvoljnega nastopa v Orto Baru pred dobrega pol leta, kajti Aborted so res bili odlično razpoloženi in polni energije, ki se je razširila tudi na publiko. Ta je nadaljevala z norijo, začeto pri Bonded By Blood. S svojimi mesarskimi riffi in solažami, rušilnim tempom bobnov, groove ritmi ter živalskim kruljenjem vokalista, da duhovitih nagovorov sploh ne omenjam, so uspeli ustvariti podivjano vzdušje. Nad odzivom hvaležnih poslušalcev se je tudi članom banda po obrazih razlezel nasmeh, ki se nekako ni skladal z nasilnim in krvavim sporočilom njihove glasbe.
Kot zadnji, glavni band večera so oder zavzeli veterani Vader. Že samo njihova mogočna prezenca daje vedeti, da po 27 letih delovanja, desetih albumih in nešteto koncertih niso niti blizu upokojitvi, pač pa ostajajo vodilna sila death metala. Tudi naše kraje so že kar nekajkrat blagoslovili s svojo navzočnostjo, nazadnje pred dvema letoma z Norvežani Gorgoroth. Zaslužijo si že status polbogov. Njihov soimenjak iz Vojne zvezd je v primerjavi z njimi navadna mevža in njegova Sila se ne more kosati s silo zvočnega udara glasbe poljskih rušilcev. Tokrat so nam Vader pripravili skorajda ritualno vzdušje, invokacija temačnih sil pa je sestojala iz celotne zbirke psalmov Black To The Blind in Sothis. Vmes se niso pozabili vrniti v čase morbidne vladavine in izvesti žrtvovanja s spremljavo himn Return To The Morbid Reich ter Come And See My Sacrifice z odlične lanske plošče Welcome To The Morbid Reich. Publika, ki je sprva okamnela v strahospoštovanju spričo preciznega igranja in nadnaravno dobre glasbe, se je tudi sčasoma opogumila in razvnela. Vader so uspeli pozornost in navdušenje tekom več kot uro dolgega nastopa nenehno stopnjevati. Osebno ne bi imel nič proti, če bi igrali še kako uro več ali kar celo noč, žal pa bo potrebno počakati, da se zopet vrnejo. In jasno je, da se bodo.