United We Stand: Archgoat

United We Stand je dokaj neznan avstrijski festival, ki je bil prvič organiziran leta 2013. Letos je sledila druga edicija tega festivala, ponovno v klubu Explosiv v Gradcu, festival pa naj bi po mojem mnenju v začetku novega leta nekako predstavljal uvod v koncertno dogajanje in dokončno pometel z božično-novoletno tematsko obarvanimi dogodki. Vsebinsko oziroma glasbeno je festival usmerjen v najtemnejšo obliko kovine, s čimer predstavlja nekakšno zimsko različico sicer v Avstriji dobro poznanega poletnega festivala Kaltenbach Open Air, hkrati pa za tem dogodkom stoji isti organizator, ki je lani marca organiziral Blazing Inferno 2016 z Isvind, Sarkom in The Stone v glavnih vlogah. Skratka, zgodovina prirejenih koncertnih dogodkov tega organizatorja je takoj dala slutiti, v kakšne barve se bo odel festivalski dogodek, ki je v slogu podzemeljskega delovanja poskusil za (relativno) nizko ceno ponuditi karseda največ. Iz tega razloga najdemo poleg večinoma avstrijskih bandov, ki jim je bilo namenjeno tudi mesto med glavnimi nastopajočimi, prav tako odmevna mednarodna imena black metal scene, katere višnjo na vrhu smetane so predstavljali finski Archgoat – glavni in edini razlog za moj obisk festivala ob njegovem zaključku v soboto. Tako je zgledal celoten program:

četrtek, 5. 1. 2017:
19:10 vrata
19:40 - 20:30 Nocturne
20:50 - 21:40 Tarlung
22:00 - 22:50 Caronte
23:10 - 00:00 Arctic Sea Survivors

petek, 6. 1. 2017:
17:30 vrata
18:00 - 18:50 Unholy Order
19:10 - 20:00 Durkheim
20:20 - 21:10 Blaze Of Sorrow
21:30 - 22:20 Vanhelga
22:40 - 23:30 Wyrd
23:50 - 00:40 Ellende
00:40 - 06:00 Aftershowparty Club-Q

sobota, 7. 1. 2017:
16:05 vrata
16:35 - 17:25 Kâhld
17:45 - 18:35 Voltumna
19:00 - 19:50 Wintarnaht
20:10 - 21:00 VarulV
21:20 - 22:10 Waldschrat
22:40 - 23:40 Archgoat
00:00 - 00:50 Azaghal
00:50 - 06:00 Aftershowparty Club-Q

V prestolnico avstrijske Štajerske sem torej prispel v poznih večernih urah, ko je bilo dogajanje na kraju dogodka v polnem teku. Glede na nastopajoče je dejansko bilo tako, medtem ko publika nikakor ni kazala ali oddajala kakršnih koli znakov koncertnega navdušenja. V kratkem pogovoru z organizatorjem sem izvedel, da je za to deloma odgovoren polarni mraz – hehe, kako ironično – in deloma odpoved prve izbire za glavnega headlinerja, in sicer norveških Tsjuder, ki se festivala niso uspeli udeležiti zaradi prometne nesreče njihovega glavnega člana, basista/pevca Naga. Z njihovo zamenjavo sem bil osebno sicer več kot zadovoljen, a očitno mojega mnenja ni delil marsikateri avstrijski, madžarski ali slovenski obiskovalec, saj je bila dvorana med nastopom Archgoat napolnjena do slabe polovice. A kako že pravijo? Vse slabo je za nekaj dobro? Tako sem vsaj lahko brez prerivanja zasedel in do konca koncerta zadržal pozicijo v drugi vrsti pred odrom.
Ko sem vstopil v dvorano, je za corpse paintom skrita trojica uglaševala svoje instrumente. Glede na nerodno usklajevanje in komuniciranje med bandom in tonskim me je začelo skrbeti, da bo zvok prava polomija. Pa saj ne, da bi bil kakršen koli purist v tej smeri, a Archgoat so tako brutalni in hitri, da bi lahko bili iz zvočnikov deležni le nekakšnega nerazločnega zmazka. K sreči temu ni bilo tako, zvok je bil odličen. Slišali so se vsi posneti sampli, vsakršno zvonjenje cerkvenih zvonov, žensko vzdihovanje tik pred orgazmom (Goddess Of The Abyss Of Graves) in drugi posneti vokali. Počasni deli so izpadli heavy kot sam hudič, med hitrejšimi deli pa smo tudi brez večjih težav lahko sledili kitarskim riffom. Glede na to, da sem trojico tokrat videl prvič v živo, me tudi ni motilo, da je bila setlista ista kot na predhodnih koncertih, dejansko mi je vsak komad predstavljal svojevrstno presenečenje. Band je enakomerno prehajal od počasnejših komadov k hitrejšim in obratno, v slogu zlobnih prenašalcev zlovešče besede gospodarja teme pa razen naslovov pesmi nismo bili deležni nikakršnega komuniciranja banda s publiko. Tudi prav, saj imam raje tišino kot nerodno blebetanje. Pa saj veste: golk je srebro, molk je zlato. Namesto po napovedani eni uri je band zaključil bojni pohod po slabih 50ih minutah, kar je pomenilo natanko dvanajst komadov in nobenega dodatka (ostali smo brez Thrice Damned Sodomizer in Soulflay).
Setlista Archgoat: Invocation (intro), Nuns, Cunts and Darkness, Lord of the Void, Apotheosis of Lucifer, Grand Luciferian Theophany, Blessed Vulva, The Apocalyptic Triumphator, Goat and the Moon, Goddess of the Abyss of Graves, Penis Perversor, Day of Clouds, Rise of the Black Moon, Hammer of Satan.
Po koncertu je sledil kratek pogovor s prijetnimi Madžari, ki so v prvi vrsti najbolj navdušeno sledili koncertu. Izkazalo se je, da je med njimi organizator madžarskega festivala Total War Fest, ki naj bi se odvijal poleti tik ob avstrijsko-madžarski meji – v kolikor sem svojega sogovornika iz Madžarske pravilno razumel.
Z zadovoljstvom v drobovju sem se nato odpravil proti mizi z merchandiseom, kjer me je pričakal rahel hladen tuš v že tako ali tako mrzli noči. Ker je imel band na voljo samo še majčke velikosti S, je odpadel nakup spominka s koncerta, namesto tega pa sem prejel dva letaka. Eden za festival KOA 2017, ki že ima v glavnem potrjen celoten line-up, in drugega za underground založbo Talheim Records, kjer je svoje celovečerce izdal marsikateri nastopajoči band obiskanega festivala. Kljub ali prav zaradi mrazu, zaradi katerega sem snel kapo v dvorani komaj po dobrih dvajsetih minutah, se je izlet v Gradec ponovno splačal.