REPORTAŽE

24. 4. 2007

Unearth / Job For A Cowboy / Despised Icon / Daath

Rockhouse, Salzburg, Avstrija / 12. 4. 2007

Rockhouse v Salzburgu je stara vinska klet in klub s kapaciteto 600 ljudi. Lahko hodiš ven in noter, varnostniki ne težijo za nahrbtniki in so nasploh najbolj prijazni ljudje na svetu. Kul. Merchandise je poceni, prodaja pa ga Alex iz Despised Icon. He, he, he, kakšen »piflarski look«, kdo bi si mislil, da je ta tip nori vokalist Dispised Icon, nekoč pa eden najbolj ekstremnih kanadskih bobnarjev (Neuraxis).
Ob osmih zvečer začno Daath, novi death/black iz ZDA, ki že na CD-ju zvenijo precej dobro, ampak v živo ubijajo! Pika! Kakšna norija – notri je šele 25 ljudi, 5 nas nori, bandu pa se trga kot norcem. Vokalist Sean kaže rogove, »čupira« a la Jurček Corpsegrinder in iz trebuha izvablja grmenje, ki govori o temnih straneh človeka, katere raziskujejo Daath. Čeprav v živo z njimi ne nastopa James Murphy (ki jim je pomagal na plošči), kitarista Eyal in Emil igrata tako dobro, da je kar užitek stati in se postavljati v dvom »Gledati ali noreti?«. Klaviaturista Mikea se ni slišalo najbolj, a je vseeno naredil dosti s svojimi atmosferičnimi spremljavami, medtem ko je bil na udaru mojega očesa eden najboljših bobnarjev, Kevin Talley (ogromna lista znanih bandov), ki je norec in ga samo sedenje zadržuje, da ne uniči odra. Igrali so večinoma komade s plošče The Hinderers, ki jih je izstrelila v višave death metal list v ZDA, no v Evropi pa jih očitno ne sprejemajo najbolje. Ko »jebe« Avstrijce, če sem se s pokvarjenim želodcem vozil skoraj 200 km, bom se vsaj znorel kot se šika. Set lista je bila fantastična: Ovum, Subterfuge, From The Blind, Cosmic Forge, še kak stari hit in potem še miks, ki je razgnal – najprej Dying Fetus – Praise The Lord, ki se prelevi v Cannibal Corpse – Hammer Smashed Face in se konča v celem komadu Morbid Angel – Rebel Lands. Daath so neusmiljeni. Ves čas zahtevajo norenje, ampak samo trije se lomimo, zato tudi Daath delajo toliko večji kaos. Pika na i in jaz sem mrtev. Po špilu padejo debate in njihov basist je res vesel, ker smo prišli celo iz Slovenije več ali manj samo zaradi njih (no, jaz sem, za moja spremljevalca ne vem).
Medtem nam Paul iz RTN obljubi pijačo, katero potem spijemo po Despised Icon. Za Daath pridejo na oder kanadski Despised Icon. Najkrajši opis tega banda je odfuk! Že plošči The Healing Proces in Consumed By Your Poison zvenita odlično, ampak v živo tale band kolje! Bobnar Alex Peletier, ki v klanu ni zastonj »half man, half machine«, je ustrezna podlaga zboru, ki ga vodita zmešana vokalista Alex in Steve. Medtem ko je Alex bolj metalcore kruljač in izgleda kot ameriški piflarček, ki blesti pri biologiji in ga zaničuje pol sošolcev (od tod tudi vsa brutalnost njegovega glasu), zmaga pa tudi kot imitator reperske neverbalne komunikacije, je Steve tisti, ki je pogoltnil pevca iz Disavowed in Gorerotted, ki se ogorčena oglašata iz njegovega s Schlossgoldom prepojenega vampka. Ob norenju kitaristov Erica in Ala, ki sta šolo izdelala pri Cryptopsy, Gorguts, Napalm Death in Dying Fetus ter še kje, je basist Sebastien najbolj smešen, saj ob svoji suhosti izgleda, kot da je punce v srednji šoli osvajal, ko so bili Judas Priest še v osnovni šoli. Tako nenavaden zbor ljudi spet dokazuje dejstvo, da Kanada nima običajnih bandov. Ne vem, ali je to javorjev sirup ali ne, ampak Kanadčani niso normalni. In Despised Icon, ki z odliko ustrezajo oznaki »deathmetal core«, prednjačijo. Kaj tako odfukanega nisem videl že od Cephalic Carnage lani v Ortu. S tem, da so Despised Icon bolj razumljivi. Komaj čakam njihovo novo ploščo, The Ills Of Modern Man. Drugače pa so igrali hite a la Silver Plated Advocate, The Sunrise Will Not Charm Us, odlični Buletproof Scales in celo nekaj novih stvari. Blaaaaaaaaaaaast!
Po pijači z Avstrijcem Paulom in debatah s Talleyjem, ki nam je skušal prodati DVD-je, kjer on igra z vsemi možnimi bandi (nudil sem mu cele 3 €, pa ni hotel, he, he), smo se napotili v dvorano, ki se je že pridno napolnila, da bi si ogledali band, ki ga Metal Blade promovira kot legendarnega, še preden izide plošča. Job For A Cowboy so predstavili so ploščo Genesis, oznaka pa se bo izkazala za ustrezno/obupno mimo v naslednjih mesecih, medtem pa je dejstvo, da so Job For A Cowboy nosilci enega najbolj neumnih imen (če bi vsaj bilo Job For A Texas Ranger Walker, bi jih oboževal še bolj kot Manowar). Kaj igra band s tako butastim imenom? Običajno metalcore ali pa emo. No, Job For A Cowboy so – kapo dol – death metal as fuck! Udarno do konca, je iz Arizone jahajoči kavboj očitno pobil več Avstrijcev kot Clint Eastwood v svojih vesternih. In nas tudi, ker po tem nastopu osebno nisem več imel energije. To je neopisljivo dobro! Komaj čakam ploščo Genesis, izide maja. Že sem bil sumnjičav, ko so na oder prišli tipi v samih death metal majicah, ampak ko so začeli je bilo konec. Kitarista Ravi in Bobby ubijata riffe, ki jih poleg klasičnega US brutal death metala miksata z dobrimi breakdowni. Počasno? My ass, saj v ozadju razbija še en tip, ki je prevečkrat videl Roddyjev in Flojev DVD. Bobnar Jon je zmešan – kakšni udarci, kakšne fore, kakšno ugodje. Nisem še omenil, ampak Rockhouse ima ubijalski zvok. Že basist Brennt poleg svoje subsonic devastacije kruli ko nor, ampak ko ga »zapraši« pevec Jonny je konec, zakon! To je vokal!
Leto in pol nazaj bi za Unearth v živo šel z biciklom vsaj do Medvod, potem z vlakom v Salzburg, no, letos pa je drugače. Kljub temu so bili Unearth zasluženo headlinerji, čeprav so jih prvi trije »norci« posekali. Avstrijci so se šparali do konca in Unearth so v sodelovanju s Salzburžani naredili kaos, ki ga že nisem dolgo videl. Če to ni bil največji konstantni circle pit v mojem življenju, potem naj me zvijejo v okusen »bawčni štrudl« in me pojedo ob poslušanju Impetigo. Resda so imeli probleme z zvokom, a Unearth so svojim miksom thrash metalcora in živahnega nastopa dominirali odru. Prekratko, ampak vseeno. Igrali so tako nove stvari kot Giles, This Glorious Nightmare, Sanctity Of Brothers in še kaj, kot hite a la Zombie Autopilot, Endless, This Lying World in The Great Dividers. Seveda na koncu ne gre brez Black Hearts Reign, ampak kak bis bi pa ja lahko odšopali. Pevec Trevor je nadiral folk in mikrofon, norel sto na uro. Basist, ki izgleda kot Danny Herrera iz Napalm Death je zmagovalec z »Mike-Muir-wanabee« trakom za lase in čudnim back vokalom. V ospredju sta vsekakor kitarista Buz in Ken, ki svoje inštrumente obvladata v nulo, se pri tem zabavata, izigravata Jannicka iz Iron Maiden (vrtenje kitar), skačeta po odru, pozirata itd. Najboljše je bilo, ko je Kenu počila struna in ko mu je roadie nosil novo, je tip kar stal ob Buzu in mu pomagal pri harmonijah tako, da je stal ob njem in igral air kitaro resnično vsem na očeh. Zakon! Pa nenehno pljuvanje vode (curki, brizgi) itd. so bili res super. Edino kar je motilo, je bobnar Mike, ki je imel probleme z zvokom in je fušal, ampak vseeno, Unearth se je splačalo videti. Zame enkrat dovolj!
Odličen koncert, odličen prostor, super bandi. Rockhouse, I will return (izrečeno v pravi Manowar maniri).

SORODNE VSEBINE:
21. 5. 2012Unearth / Novice
24. 2. 2012Job For A Cowboy / Novice
23. 2. 2009Daath / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana