Letos je po dnevu šaljivcev nastopil dan za metalca. In to zelo specifičnega metalca. Ne za tistega, ki ima brado, nepostrižene lase ter nekaj žebljev v rokah in ki vsem časti rundo vina, ampak za metalca, ki je končno dočakal prvi nastop skupine Trivium v Sloveniji. Do sedaj sem se moral vedno zapeljati v sosednjo Italijo, da sem jih doživel v živo, tokrat pa so se v sklopu evropske promocije najnovejšega albuma The Sin And The Sentence ustavili v Kino Šiška. Izbor lokacije me je zelo razveselil, s Kinom Šiška pač ne moreš zgrešiti. Gre za kultni prostor, kjer se cedita odlično ozvočenje in še boljše pivo. Za pravo ceno, seveda. In čeprav sem Trivium doživel le na festivalskih odrih, kjer običajno zvok ne blesti, je že sama energija nakazovala, da bi bilo band smiselno umestiti na klubski oder. Pričakovanja pred večerom so bila torej zelo visoka.
Nekoliko presenetljivo, točno ob 19.30, kot je bilo predvideno, so začeli doneti prvi zvoki iz zgornjega nadstropja. To so bili Venom Prison iz Velike Britanije. Gre za mlad death metal/hardcore band, ki je sestavljen iz nekaj bivših skupin, kot so Wolf Down, Brutality Will Prevail ter Unscanctum. In ravno zaradi njihovih še svežih povojev je na momente delovalo, kot da še iščejo svoj pravi zvok. Odlikovali so jih nekateri zelo udarni segmenti, ki pa so včasih neelegantno prehajali v (pre)hitre dele. Izpostaviti velja pevko Larisso, ki dokazuje, da se tudi ženskam odlično podajo growl vokali, ko jih nekdo dovolj razpi***. Vse skupaj je bilo dovolj, da sem prišel v prvo vrsto in si nekoliko ogrel svoj vrat. Pri tem pa se mi ni bilo treba bati za svoj kozarec piva v roki, saj je bila publika maloštevilna in neaktivna. Verjetno so se ostali zagozdili med vhodnimi vrati zaradi obilnega prenajedanja med prazniki.
Se je pa zato že ob naslednjem bandu nevarnost razlitja mojega poživilskega napitka zelo povečala. Ameriški Power Trip je poskrbel za izdaten dvig energije med obiskovalci in celo za prvi mosh večera. Kako tudi ne, fantom se je namreč na odru popolnoma strgalo. Očitno so med pavzo tudi dobro podmazali vrata, saj se je dvorana tekom koncerta pridno polnila. Že pred dogodkom sem o skupini slišal same pozitivne komentarje in sem jih zato poslušal z velikim zanimanjem. Po zvoku spominjajo na starejšo Metallico z nekaj panka ter točnim in hitrejšim bobnarjem (no offense, Lars). Med nastopom so nam dobro uigrano predstavili pesmi z obeh studijskih albumov s poudarkom na zadnjem »Nightmare Logic«, ki je izšel pred dobrim letom. Definitivno je to skupina, vredna ogrevanja pred glavnimi nosilci, in z veseljem jih bom prišel še kdaj poslušat. Lahko se zgodi, da bodo takrat že prve zvezde večera.
No, sedaj pa k našim pravim zvezdam večera in logičnemu vprašanju, ki si ga je pred lepo napolnjeno dvorano Kino Šiška zastavil tudi frontman Matt: »Zakaj zaboga smo rabili toliko časa, da smo prišli sem?« Že po prvi odigrani pesmi The Sin And The Sentence je publika navdušeno vriskala ob čudežu, ki ga je doživljala ta dan. In ta naval ekstaze se je iz pesmi v pesem le nadgrajeval, vrhunec pa dosegel s pesmijo (in najbolj spevnim singlom zadnje plate) The Heart From Your Hate. Matt je znova dokazal, kako odličen je v komunikaciji s publiko. Med samim igranjem nas je neprestano spodbujal k norijam, petju, dretju in ostalim metalskim veščinam, v povezovalnem programu pa nam laskal s presenetljivo dobro izgovorjavo slovenskih besed.
Na set listi je bil, pričakovano, najbolj predstavljen zadnji album, med katerega so s skakanjem sem ter tja vrinili še enako število starejših komadov. In kot je zadnja leta navada nekaterih velikih bendov, so tudi Trivium dali možnost svojim oboževalcem, da pred koncertom prek spleta izberejo pesmi, ki si jih želijo slišati. Mislim, da so v večini te želje kar izpolnili in nas tako zasuli s skoraj najboljšim, kar premorejo. Osebno sem pogrešal še kakšnega predstavnika več iz »Shogun« ere, vendar so bile izbire, kot sta Inception Of The End ter Becoming The Dragon, prav tako več kot odlične. Seveda niso manjkali niti nekoliko mirnejši deli z Until the world Goes Cold in Caustic Are The Ties That Bind. Koncert je bil vizualno in zvokovno izpeljan skoraj v nulo. Le tisti, ki smo najbolj pozorno poslušali, smo lahko zaznali, da je včasih nekoliko zmanjkalo vokalov in da je bil kakšen ton kitare napačen, a pri tem gre res za minimalne podrobnosti, ki pa se jih je brez težav spregledalo. V dvorani so bili namreč obiskovalci, ki bi jih lahko ločili na dve skupini: strastni mosherji, ki so z veseljem s seboj potegnili še kakšno nepazljivo dušo (med drugim tudi mene), ter ostali, ki nas je prijel krč v iztegnjeno roko in smo preizkušali, koliko centrifuge so sposobni prenesti naši vratovi.
Vidno zelo zadovoljen frontman Heafy nam je, kot obljubljeno med svojimi nagovori, energijsko vrnil milo za žajfo. Med soliranjem se je vrgel med publiko in povzročil naval horde, ki so se ga želeli dotakniti, ga fotografirati ali kako drugače potešiti svoje potrebe ob njem. Res, vsa čast. Vsa čast in slava gre tudi pogumnim dušam, ki so na pobudo banda ustvarili circle pit. Pri tem ni treba pretirano izpostaviti, da je tamkajšnji stopničasti teren neprimeren že za divje poskakovanje, kaj šele divji krožni promet. Za zaključek nam je band tradicionalno postregel s hitom In Waves in pripadajočo koreografijo, kjer v intru vsi počepnemo, ob prvi besedi komada pa sledi, praznikom primerno, poskočno vstajenje.
Tako se je ob obljubi zasedbe, da se v Slovenijo še vrne, zaključil ta deviški dogodek. In glede na videno jih bomo tudi takrat sprejeli z odprtimi rokami. Poln modric in v premočenih roza spodnjicah pa sem upal le, da za naslednji obisk ne bo treba čakati tako dolgo.
