The Black Dahlia Murder / Job For A Cowboy / The Red Chord

Kakšna zanimiva dogodivščina, preživetje nekdanjega dneva republike, najprej v Avstriji (tako nacionalno oporečno na nek način) in biti na koncertu treh bandov, katerih imena tvorijo najbolj nenavadne besedne zveze v metalu danes. Ampak, beseda ni konj in metalcore ni metal in kopriva ne pozebe, čeprav je nas zeblo, ker je bilo v Avstriji -5 stopinj ljubega nam Celzijusa. But it was the night of booze, chaos, emo haircuts and so-called fucken' metal! Kratek nauk – pred sedmo uro ne parkirajte pred Orpheumom, ker vam zaračunajo, kot so nam (in nam do konca koncerta položnico z vetrobranskega stekla kratko malo sunili) in če se pred tem zgubite, vam lahko v Avstriji pomaga tudi klub bratov iz Harlema (skoraj prepričani smo, da je bil to nek 50 Cent crew). In imejte zemljevid!
Zakaj takšen kaotičen uvod? Ker je bil prevladujoč vtis prav takšen. Koncert vseeno tvorijo tri skupine, ki danes predstavljajo »xtrem« založbe Metal Blade (o čem bi se res dalo diskutirati nešteto noči ob poslušanju King Diamond klasikov), od tega je oznaka »xtrem« tako različno interpretirana, da bi se tudi sam pevec Mayhem zdrznil. Prvi ekstrem so bili bostonski The Red Chord, ki so svoje nenavadno ime pobrali iz nemške predstave, v kateri mož prereže ženi vrat in ji pri tem pove: »Torej, draga, kaj pa imaš to za en rdeč kabel okoli vratu?« Kako globoko. V glavnem, enigmatični po imenu in definitivno po izgledu tako CD-jev (glej naslovnice zadnjih dveh plpšč) kot majic (kdo še da zajčka in mavrične barve na majico?), so bili The Red Chord za tiste, ki jih niso poznali, precej težak piškotek za prebavo. Večini dvorane se je prav zatikalo v grlu, a meni ne. V bistvu so bili edini band, ki sem ga res dobro poznal. In temu primerno sem bil izredno navdušen, saj so odlično in neverjetno živo in po gibanju celo neklišejsko predstavili ploščo The Prey For Eyes in prejšnjo uspešnico Clients. Set lista mi je neznana, ker si v tistem norenju nisem prav zapomnil naslovov komadov. Ja, metali smo se celi trije, od tega sta dva tvorila »daljica-circle pit« (dva tipa v isti razdalji tečeta v krog). Vem, da so igrali recimo Responsibles, Clients, Antman, Black Santa, Nihilist, Pray For Eyes ipd. Pevec Guy je neverjeten, ne samo, da ima super vokal in je prav živ brez da bi kopiral gibe tipa iz Dillinger Escape Plan, ampak ima smisel za humor. Tako je razkril, da je krhek metulj, ki ga negibnost avstrijske publike spravlja v žalost, razkril je tudi, da je babica iz Gradca in da prevod njenega priimka v angleščini tvori besedo »cipa«, kar ga tudi ni razveselilo. Baje to tudi ni bila zajebancija, kot je kasneje povedal basist. Kljub temu pa je folk le dal dober odziv in tako sta kitarista Gunface (morate videti obraz tega tipa) ter novi, prav luštni emo Japonček iz Kalifornije, uprizorila kitarski masaker brez primere. Kakšne linije! Noro! Ne vem pa, če je bilo dosti progresive. Basist Gregory je tudi žival in njegova sama prisotnost spreminja oder v klavnico. Bobnar je nenormalen in si sploh ne predstavljam, da igra brez klika. Šuuuus! Dodaten plus za občasen zajeb z letenjem palčk naokrog. Edino, kar sem zares pogrešal je bil komad a la Dread Will Prevail in Send The Death Storm, pa mogoče kakšen instrumental a la It Came From Over There ne bi škodil. Vsekakor pa je bilo odlično!
Sledili so Job For A Cowboy in še zdaj ne vem, za katerega kavboja gre. Mogoče je to John Wayne, lahko, da je Clint Eastwood, mogoče pa tudi kavboj z gore Brokerback, ampak je kavboj prišel, pobil razbojnike in odjahal v sončni zahod. Skupina, katere sloves je po zaslugi Myspace itd. preveč napihnjen (legendarni še pred debut ploščo itd. – prosim lepo?!!), je vseeno ustrezala izrazu »xtrem«. Temu sta botrovala bobnar Jon Rice, ki igra tako dobro, da je joj! Inferno in Laureano ter Talley v enem. Enough said! Drugi ekstrem je pevec John Davy, ki ima super kruleče in kričeče vokale, je pa ekstremno nekarizmatičen. Tim Owens death metala! Lahko bi vsaj kaj rekel med komadi, ne pa samo puščal introm, ki niso imeli zveze s komadi, da povedo vse. Kitarska dvojica Bobby in Ravi imata izredno dobre prijeme, medtem ko basist tu pa tam tudi ponudi svoj glas (kriči, prasica!) in je z bobnarjem usklajen v nulo. Igrali so komade s plošče Genesis in EP-ja in pri tem bili precej dobri – zanimiv in dinamičen nastop, a strukture komadov občasno že začnejo moriti. Death core je dolgčas. Igrajte death metal. Kljub temu pa se je le videlo, da so bolj znani in veliko več folka je vrglo vse ude od sebe in spreminjalo Orpehum v prizorišče množičnega mosht-pita.
Za konec so igrali The Black Dahlia Murder (za ime je jasno, od kod prihaja), ki so predstavljali ploščo Nocturnal, katere naslovnica me pritegne v oziru, da bi šel poslušat Vodoo od King Diamonda. Gre za svojevrstne stare mačke in njihove live izkušnje so vseskozi vidne. Tri plošče, nešteto nastopov in ljubezen do At The Gates in Carcass dajo njihovemu nastopu določen pečat. In tipi so v svojem poslu res dobri, kar so potrdili vsi tam, ki so ob norenju pevca Trevorja Strnada (ne, ni Slovenec po rodu) hoteli dokazati, da so bolj nori kot on (čeprav jim ni uspelo tako dobro). Kitarista Brian in John obvladata vse žive prijeme in se nenehno gibljeta po odru, pri tem pa dodata občasne krike. Basist Bart izgleda, kot da bi se učil pri Alexu Websterju in je ritem sekcija in pol, kar lahko rečem tudi za bobnarja Shanona Lucasa, ki je avdicijo za bobnanje izvedel kar v trgovini, kjer je prodajal opremo. Predanost in pol! Baje ni igral tako dobro kot prejšnji bobnarji, ampak vseeno. Uro in še nekaj je bil Orpheum v totalnem zanosu in band je vse »pussije« pripravil do dokončnega trganja vratov in uničevanja hrbtenic. Živel musklfiber! Igrali so presek vsega, med drugim tudi Funeral Thirst, The Blackest Incarnation, What A Horrible Night To Have A Curse, A Vulgar Picture, Nocturnal itd. Meni osebno so bili najmanj všeč, saj mi vse skupaj zveni že čisto prežvečeno. O, Švedska, kdo bo tebe ljubil?
Kljub temu je koncert ostal v super spominu, predvsem po folku iz domačih logov in nizkih cenah številnega merchandiseja, ki je bil tam. Aja, pa premrzlo je bilo, ampak to je 100% fucken' metal!