REPORTAŽE

25. 1. 2012

Tarja Turunen / Scala Mercalli / Sylpheed

Kino Šiška, Ljubljana / 22. 1. 2012

O Tarji Turunen je bilo tako v metalskem kot tudi splošnem glasbenem tisku v zadnjem desetletju prelitega ogromno črnila. Operna diva, ki se je do slave prebila z meteornimi Nightwish in jih pred dobrimi šestimi leti z velikim pompom tudi zapustila, nekako slovi po muhavosti in zvezdniškem obnašanju, je našo prestolnico obiskala že pred leti, ko je nastopila v Križankah, tokrat pa je nastopila pred skoraj razprodanim avditorijem Kina Šiška. V vlogi predskupin sta tokrat nastopili italijanski »metal« zasedbi Sylpheed in Scala Mercalli. Prvi so prikazali vso grozo, ki jo za sabo lahko prinese sistem »pay-to-play«. Sekstet, ki mu poveljuje zelo visoka in postavna pevka Ilenia, ki pa se slušno zdravemu poslušalcu zameri takoj, ko odpre usta. Grozljivo mešanico folk, death, heavy in gothic metala punca namreč oskrbuje z mešanico pretežno »sfušanih« čistih vokalov in težko prebavljivega grlenega agresivnega dretja. Komadi brez medsebojne rdeče niti mešajo vse žive zvrsti metala, to »čorbo« pa začinijo z violino, ki me je dokončno prepričala, da zapustim dvorano in pobegnem v zavetje odlične ponudbe piva, ki nam je na voljo na dotičnem koncertnem prizorišču. Scala Mercalli pa so malce drugačna zgodba. Pretežno zanimiv power metal z nenavadnim visokim vokalom, ki prihaja iz grla nizkoraslega hiperaktivnega pevca Maria je pohabil tonski tehnik, ki jim je privoščil izjemno spacano zvočno sliko, ki je praktično onemogočala uživanje v ponujeni glasbi. Sicer se je na oko videlo, da gre pri kvartetu za zelo uigrano zasedbo, pozornost pa je poleg Maria kradla tudi basistka, ki je poglede privlačila tako z odličnim igranjem kot tudi s stasom. Morda bodo imeli drugič več sreče, nekaj več simpatij publike kot njihovi predhodniki pa so vseeno poželi.
Po daljši pripravi odra se je okoli 22h pred oder spustila zavesa s projekcijo naslovnice aktualnega Tarjinega albuma What Lies Beneath, za to skrivnostno tančico pa so začeli igrati vrhunski glasbeniki, ki so že od samega začetka značilnost Tarjine glasbe. Posebej to velja za bobnarja »extraordinaire«, norca, ki sliši na ime Mike Terrana. Postavljen na skrajno desno stran odra je mož že od prvih trenutkov dalje dal vedeti, da njegovo srce še vedno bije z rafali, ki jih spušča izpod svojih pedal in palčk. Po prvem komadu se je tančica med odrom in publiko umaknila in prišlo je do čistega pretoka energije, ki je nato vse do konca koncerta naravnost bruhala iz odlično razpoložene finske lepotice, publika pa jo je hvaležno sprejemala in v veliki meri tudi vračala. V tem duhu je potekal prvi del koncerta, ki ga je prekinil Terrana s svojo solo točko. V večini primerov so bobnarski soli nepotrebno mašilo, ki prepogosto skalijo ritem koncerta (lep primer je bil konec lanskega leta solo Briana Tichyja na Whitesnake), vendar vsakdo, ki je kdaj gledal Mikeov solo nastop ve, da v tem primeru temu ni tako. Tudi tokrat nas Terrana ni razočaral in je po krajšem solo razbijanju ubogih loncev na splošno zadovoljsktvo publike začel tolči v ritmu legendarnega »can cana«.
Po povratku skupine na oder s skladbo Little Lies in predstavitvijo še neizdanega komada Underneath pa je sledil z gledišča avtorja vrhunec večera: Phantom Of The Opera, legendarna skladba Andrewa Lloyda Webberja, ki jo je Tarja izvedla v duetu z Sergejem Škofljancem, sicer vodilnim grlom Requiem. Izjemen duet je očitno navdušil tudi finsko zvezdo, saj je odličen Sergejev vokal odkrito še enkrat pohvalila. Sledil je akustični set, ki je s svojim venčkom skladb uspel zadržati zanimanje dvorane, ob velikem odobravanju občinstva se je za električni klavir usedla celo Tarja sama. Koncert se je nato vrnil v ustaljene tirnice, redni del pa se je zaključil s skladbo In For A kill. Ob tem se je Finka še dodatno prikupila ljudem, ko je v spremstvu varnostnikov zapustila oder in se spustila med ljudi, kjer se je rokovala z vsakim, ki si je tega zaželel. Po takih gestah je publika jasno želela še in v dodatku smo dobili venček priredb Belinde Carlisle in Bon Jovi, koncert pa se je zaključil z znano skladbo Until My Last Breath.
Koncert je bil torej pozitivno presenečenje za marsikaterega od obiskovalcev, saj je Tarja dokazala, da kljub ločitvi od matičnega banda še ni pozabila na trdi rock in suvereno izvajanje te glasbe na odru. Verjamem, da si je pridobila marsikaterega novega fana, ki bo z zanimanjem spremljal nadaljevanje njene kariere.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
17. 8. 2012Tarja Turunen / Novice
27. 4. 2019Sleep / Cojones / Galerija
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
10. 3. 2020
Turia / Iffernet
Reportaža
10. 3. 2020
Belphegor / Suffocation / Hate / Carnifliate
Reportaža
3. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 2. dan
Reportaža
2. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 1. dan
Reportaža
24. 2. 2020
Spotless Minds / Iron Median / Interceptor / Alo!Stari / Newem
Reportaža
17. 2. 2020
Slipknot / Behemoth
Reportaža
10. 2. 2020
Lindemann / Aesthetic Perfection / Jadu
Reportaža
3. 2. 2020
Tomcat / Apoptosis
KONCERTI & FESTIVALI
10. 7. 2020
Bednja, The Canyon Observer, Guattari
MC Pekarna, Maribor
10. 7. 2020
ODPOVEDANO! 23. festival drugačne glasbe Trnje
Trnje pri Pivki
11. 7. 2020
Srd, Britof
Letni vrt Gala hale, Metelkova, Ljubljana
16. 7. 2020
Kiss
Papp László Sportaréna, Budimpešta, Madžarska
17. 7. 2020
ODPOVEDANO! Dynamo Metalfest 2020
Eindhoven, Nizozemska
18. 7. 2020
Neuromancer, Shadow Universe
Letni vrt Gala hale, Metelkova