Taake / Krakow / Orkan

Huh, spet Taake. Ne vem, kaj je s tem bandom, da smo poslušalci/metalci z njim tako zelo prizanesljivi. Glede na vse neumnosti ne vem kakšnih razsežnosti, ki si jih je frontman in idejni oče tega banda, nam vsem več kot dobro poznani Hoest, v preteklosti že privoščil, bi pričakoval drugačne odzive na napovedi njegovih koncertov. Vsaj pri nas, čeprav je največje neumnosti delal ravno v tujini, medtem ko je kot gost domačih organizatorjev koncertov po navadi relativno obvladljiv. Ampak ne mislim samo tega. Dodobra se namreč še spomnim številnih pritoževanj nad tem, kako zelo tečni so Amon Amarth ali Kataklysm s svojimi obiski pri nas, da imajo vsi člani omenjenih bandov zagotovo že slovenski potni list itd., medtem ko je vsak koncert Taake pri nas sprejet z navdušenjem in visokimi pričakovanji. In seveda tudi visokim številom obiskovalcem. Nad tem se ne pritožujem, ne razumite me narobe, ampak saj veste, to pač pišem v slogu »Just saying!«.
Skratka, med lanskim bolj slabim in letošnjim koncertom je minilo komaj nekaj več kot leto dni, zato sem pričakoval, da bo obisk slabši. Ampak, khm khm, če sem se jaz brez večjih pomislekov udeležil koncerta, zakaj se ga pa ne bi še drugi? Seveda, to je to. V kombinaciji s pomanjkanjem pravega blackmetalskega raztura v zadnjih mesecih je to torej razlog za številčno romanje v črno odetih osebkov na Metelkovo, natančneje v Gala Halo. Ura je komaj odbila pol devet in na odru so že stali norveški Orkan. Kar pa je še pomembnejše: pod odrom je stalo za predskupino zavidljivo število osebkov. Dejansko toliko, da se sploh nisem poskušal mučiti s štetjem, saj je bila dvorana že kar lepo napolnjena. Kaj več pozitivnega pa o nastopu Orkana nimam povedati, razen tega, da sem v glavnem poznal vse komade, saj sem se nedavno spoznal z njihovo drugo studijsko izdajo Livlaus. No, morda se mi je pa tudi samo zdelo, da poznam vse njihove viže, ker so tako zelo hudo generični. Prav takšen je tudi njihov nastop, izstopal je le pevec, ki se je v slogu frontmana zasedbe Vulture Industries trudil s kretnjami upodobiti njihov black metal, kar pa mi ni sedlo preveč.
Še manj so mi sedli drugi Norvežani večera, Krakow. Fantje so se v preteklosti pri nas že enkrat predstavili, zaradi nepoznavanja in nezanimanja za stoner glasbo pa naj dotična povezava nudi vse potrebne informacije. V mojih ušesih so zveneli le počasni in na trenutke še počasnejši, pomešano z »dolgočasni«, medtem ko je bila publika o njihovem nastopu deljena. In to dobesedno, saj nas je stala med njihovim nastopom polovica zunaj in polovica noter v dvorani.
No, potem pa spet čakanje na gospoda Hoesta. A za razliko od lani se je tokrat resnično splačalo. S poredčenimi lasmi na glavi, daljšo in gostejšo brado kot naš Metal Dedek Mraz in corpse paintom, ki je spominjal na klovna iz legendarnega filma It, je Hoest zabaval vizualno, medtem ko je v prtljagi s seboj prinesel kar več kot devetdesetminutni repertoar. Ta je izgledal nekako takole (morda celo natančno tako, ne vem, ker so si komadi tako zelo podobni, da je težko reči, kaj so dejansko zaigrali): Gamle Norig, Nattestid Ser Porten Vid, Part I, Over Bjoergvin Graater Himmerik, Part IV, Hordalands Doedskvad, Part I, Orm, Myr, Umenneske, Det fins en prins, Fra vadested til vaandesmed, Nordbundet, Du ville ville Vestland. Skratka, daleč od tega, da bi Hoest po petdesetih minutah izgubil voljo do nastopanja, kakor smo vajeni od njega in ostalih norveških old school blackmetalcev. Banda niti niso zmotile tehnične težave, ki so po pol ure v naše kosti pognale strah zaradi predčasno zaključenega nastopa. Kje pa! Hoest se je kot priden šolarček – nič kaj podoben metalcu s »fuck-you-all odnosom« – po dvakratni zamenjavi bas bobna lepo vrnil na oder in nadaljeval tam, kjer je bila peterica pred tem primorana zaključiti.
Nesporni vrhunec koncerta je bila zagotovo izvedba zloglasnega komada Myr. Vsi smo ga bolj ali manj na tiho pričakovali, vse dokler nismo zaslišali naslednjih besed: »Now we're gonna play a song which we've never played before in your country.« In nato se je začelo, v kotu malega odra pa je že čakal pripravljen banjo. Kot celoten koncert pred tem je tudi melodičen in miren uvod v Myr zvenel perfektno, zvok je bil popolnoma čist, ne preglasen in ne pretih, skratka v nulo. In nato sredi komada kratek premor, da je kitarist lahko odložil kitaro in si nadel banjo, nakar se naenkrat Hoest zadere: »It's banjo time!« Neprecenljivo!
Po Myr je koncert še kar trajal, Taake so postregli še z več hiti, v glavnem pa so bili osredotočeni na zadnja dva albuma, Noregs Vaapen in Stridens Hus. To pa še ni bilo vse! Hoest, ki je tokrat samo štirikrat med celotnim koncertom z nogo brcnil v zrak – enkrat celo v obliki koreografije skupaj s svojima kitaristoma – nam je pripravil še eno presenečenje. Pravzaprav kar dve. Namesto slavnega »Ugh!« nam je dejansko postregel s čisto pravim bisom, pred vrnitvijo domov ali nadaljevanjem večera na after partyju v Orto Baru smo lahko slišali še dva komada.
Za dotični večer lahko potemtakem grajam samo izbor predskupin, medtem ko so se Taake s svojim performansom odkupili za vse pretekle greške. Upam, da bo njihovemu vzoru sledilo čim več blackmetalskih skupin, ki so enkrat v preteklosti začele »fuck-off-black-metal odnos« enačiti s kratkimi nastopi v živo.