Suffocation / Cephalic Carnage / Havok / Fallujah

Torek, zjutraj služba, finančna stiska … Vse to so omejevalci, ki jim je večina obiskovalcev tokratne norišnice v Gala Hali morala reči: »Na svidenje jutri!« In prav so storili, kajti doživetja na tem koncertu so marsikomu večkratno odtehtala jutranjo utrujenost.
Prvi so se predstavili Fallujah, katerih žanr je težko opisati zgolj z enim stavkom, kaj šele besedo. Začeli so z nekoliko zasanjanim progresivnim death metalom, kjer je matrica zavzela že kar preveč zvočnega spektra, vmes pa so nam vsilili še vse ostale podžanre metala in rocka. Sprva sem to štel kot plus, a proti koncu je vse skupaj postalo preveč konfuzno, komadi pa so izgubljali skupni imenovalec. Vtis so naredili z nekaj vrhunskimi linijami in zelo posebnimi ritmi.
Na vrsto je prišla prijetna thrasherska popestritev deathmetalskega večera. Havok so s hitrim, nizkim, odlično odigranim in dobro zvenečim thrashem prepričali zavidljivo število obiskovalcev. Prva polovica seta je zvenela precej unikatno, a bolj kot smo se približevali koncu, težje sem se znebil občutka, da sem ta in ta riff slišal že pri Slayer. Če ti že ne uspe biti izviren, si vsaj izberi več kot en band za kopiranje, kajti zgolj hude kitare in Viking na odru fanom ne prinesejo nepozabne izkušnje.
S Cephalic Carnage se je vse začelo zares. Oziroma za hec zares, kajti Cephalici so s komedijantskimi vložki vnesli precej smeha in sreče v Gala Halo. Band in njegov šov sta bila zanimiva od začetka do konca. Hipijevski (očala, leta, lasje) basist s čupavim basom, kruleči kratkolasi Američan, ki se je drl »Smoke travka!«, ter mastni jazz/wtf riffi in ritmi so bili zmagovalna kombinacija. Poslovili so se v slogu: z nepričakovanim. Bas je kar naenkrat igral konj, ostale člane pa so v backstageu očitno posilili kvlt black metalci in namesto njih odigrali parodijo na to zvrst. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da je bil komad za na lestvico top 10 black metal komadov vseh časov. Skratka, Cephalic Carnage so bili prava izbira za akt pred Suffocation, saj so v ljudeh vzbudili željo po vnosu več substanc in vrhunskega death metala.
Natančnega poročila o povečanem vnosu substanc pred Suffocation sicer nimam, lahko pa zagotovim, da smo se vsi po vrsti klanjali bogovom vrhunske glasbe. Čeprav smo gledali precej drugačno postavo, kot smo je bili navajeni še pred tremi leti, vse skupaj ni bilo nič manj sladko. Frank Mullen je ostal doma, na njegovo mesto pa je bil rekrutiran John Gallagher iz Dying Fetus. Ni se pojavljalo prav veliko dvomov o njegovi doraslosti čevljem Franka The Tanka, a tudi najmanjše je pevec razbil z odlično integracijo v skupino. Pravi člani Suffocation so bili standardno vrhunski, le basista je nedavna poškodba žal spremenila v kip z robotskimi rokami. Publiki se je videlo, da je tak koncert potrebovala, in to krvavo. Prvič zato, ker že nekaj časa nismo bili deležni obiska banda takega kova, drugič zato, ker živimo v času, ko nas tepta nešteto kriz. Spričo tega se je treba vsake toliko časa kvalitetno razbiti v mosh pitu ter nastaviti svoje telo in duha brutalizaciji, da prežene slabo voljo in nas poveže. To smo seveda zagrabili takoj in trdno; mosh, stagediving in headbanganje so bili prisotni povsod. Band je tudi nesporni osvajalec ženskih src, saj na nobenem koncertu podobnega kova (če tak sploh obstaja) namreč ni opaziti toliko zadovoljno migajočih ženskih atributov, ki se povrhu vsega še mečejo z odra. Set je vseboval tako standardne klasike, kot nove presežnike s Pinnacle Of Bedlam. Z veseljem bi sprejeli še kakšen komad več, saj bi se potem vsi scvrli in zadušili v prevroči dvorani, s čimer bi band dosegel svoj namen.