Soulfly / Dead Dildo Drome

Max Cavalera, gonilna sila legendarne Sepulture in eno najbolj prepoznavnih imen v metal sceni. Za mnoge je že to dovolj dober razlog, da ob priliki obiščejo koncert brazilsko-ameriške naveze Soulfly, ki je tokrat do velike mere zapolnila koncertno prizorišče na prostem, ki se nahaja za Gala Halo na Metelkovi.
Obiskovalci so se pred objektom začeli pojavljati že nekaj ur pred napovedanim začetkom, žal pa so se vrata letnega odra odprla s polurno zamudo, ravno ko so svoj nastop začenjali domači Dead Dildo Drome. Ker naj bi ekipa Soulfly za pripravo odra in izvedbo tonske vaje porabila okoli štiri ure, je za Dildote časa praktično zmanjkalo, zato so se ti zavoljo strogega urnika (prireditve na letnem odru se morajo zaključiti do 23h) iz svojega ekspresno hitro izvedenega soundchecka zagnali naravnost v repertoar in s tem dodatno pohitrili korake ljudi, ki so hiteli skozi ravnokar odprte duri.
Iz hardcora izvirajoči prekaljeni glasbeniki so s svojo nenavadno verzijo metala in energičnimi nastopi hitro zasloveli. Tokrat bolj poletno oblečeni vokalist Šero je s svojimi humornimi, simpatično naivnimi nagovori, v stilu »Pridite bližje, tukaj je ful fajn!« publiko malodane prisilil, da se je začela aktivno razgibavati, za dozo provokativnosti pa je poskrbelo njegovo podnosno dlačevje, ki je prišlo najbolj do izraza v tandemu z dvignjeno desnico med skladbo All Hail Satan. Skozi komade, kot je tisti, »ki govori o tem, da ponoči ne moreš spati« (Insomnia), ali pa »komad o tipu, ki se je ubil iz lastnega užitka« (Death By Dildo), so se prebili čez set listo z ubijalsko energičnostjo in si s tem po zaključnem Musakru prislužili še en komad bisa. Še zadnje posvetilo headlinerjem z vzklikanjem »Soulfly!« (približno deseto tekom celega nastopa) in napočil je čas za menjavo na odru.
Med premorom je publika izkoristila čas za ogled ponudbe artiklov na stojnici. Pogled na lonček za napitnine, s katerim Soulfly navkljub ne ravno nizkim cenam majic in druge opreme dodatno žicajo za denar, je po »fascinantnosti« dodatno nadgradila prav posebna akcija – meet & greet z Maxom za zgolj 100 €! Tako je, za borih sto evrov si bo Max vzel toliko časa, da vam bo podpisal majico ali vstopnico ter se slikal z vami! Verjetno mi ni treba posebej opisovati neskončne vrste ljudi, ki so tik pred zdajci za vogalom na hitro prodali svoje ledvice, da ne bi zamudili te enkratne priložnosti.
Sprednja polovica prizorišča je bila pred nastopom Soulfly že kar dobro natrpana, tako da so se morali fotografi precej potruditi, da so prišli do ograje pred odrom, ki je ločevala nastopajoče od publike. Tovrstna ograja sicer ni v navadi, vendar naj bi imel Max pred nekaj leti neprijetno izkušnjo s preveč razgretimi oboževalci (eden mu je baje butnil mikrofon v usta in mu s tem izbil nekaj zob). Po nekaj minutah zamude in glasnega skandiranja »Ole, ole, ole, ole, Soulfly, Soulfly!« so se »muhodušneži« en za drugim prikazali na odru in začeli rušiti z udarnim singlom World Scum z njihovega najnovejšega albuma Enslaved. V kolikor Max na odru deluje kot pripadnik Entov iz Gospodarja prstanov, dajejo nekoliko več od sebe njegovi glasbeni kolegi: kitarist Marc Rizzo, ki je dezertiral iz numetalcev Ill Nino pred skoraj desetimi leti, in novinca, basist Tony Campos iz Ministry (v prostem času latino dvojnik Kerryja Kinga) ter manj izkušeni, a toliko bolj udarni bobnar David Kinkade. O set listi kaj dosti ni za povedati; poleg soulflyjevskih novosti so se kot vedno nanjo uvrstili tudi številni komadi iz Maxovega obdobja s Sepulturo, kot so Refuse/Resist, Arise in Roots Bloody Roots, s katerimi se Cavalera trudi obdržati starejše fane. Med intri sta se znašli tudi ušesomučni priredbi Iron Mana skupine Black Sabbath in trešerske himne Angel Of Death, pred skladbo Tribe pa je Max brenkal na berimbau, staro južnoameriško glasbilo predvidoma afriškega izvora (pravzaprav gre za lok z eno struno in pretirano navito distorzijo). Največji (negativni) šok smo udeleženci doživeli proti koncu koncerta pri skladbi Pain, ko sta se Maxu na odru kot vokalista pridružila njegova sinova Richie in Igor Jr. Richie, ki je sicer skrbel za prodajo merchadisea, je navkljub pretirano opičji energičnosti iz sebe še spravil nekaj solidnega vokala, mali emo Igor Jr. pa se je bolj ali manj le zvijal v črevesni agoniji čustvenosti.
A postavimo nekoliko ciničen pogled na stran, saj je bil pod črto koncert nadvse uspešen. Publika je večinoma vedela, kaj bo dobila (razen nekaterih negativnih presenečenj, vključno z nekoliko slabšim zvokom), zato so obiskovalci s koncerta odhajali vidno zadovoljni in utrujeni, z izjemo tistih, ki so Maxa videli prvič (v zadnjih desetih letih) in zato imeli znatno previsoka pričakovanja. Dejstvo je, da je bilo med nastopom Soulfly v občinstvu nenehno prisotno norenje – poskakovanje pri skladbah Roots Bloody Roots in Jump, crowd surfanje, moshanje na polno (neki tip si je celo razbil lice). Za konec pa je publiko počastil še Max, oblečen v dres Uniona Olimpije. Tisti, ki smo vedeli, kaj prinaša koncert Soulfly, smo dobili več od pričakovanega.
Kar se tiče Sepulture; tisti legendarni komadi, ki so nekatere od nas popeljali na pot metala, ne zvenijo dovolj pristno niti iz Derrickovih niti Maxovih ust. Še posebej slednji bi se lahko nehal opirati na bergle stare slave in se raje posvetil čim bolj korektni izvedbi skladb Soulfly, med katerimi ne manjka zanimivih in kvalitetnih komadov, po katerih publika nedvomno hlepi. Če je lahko Sepultura po mnogih letih izdala dober album in naravnost razturila na lanskoletnem Thrashfest Classics Touru v Kinu Šiška, bi lahko več od sebe dal tudi njen legendarni bivši frontman. V to, da občinstvo tripa na njegove komade, nikakor ni dvoma, vendar ta energija izvira bolj ali manj iz publike same, saj so Maxovi nastopi vedno bolj izumetničeni, formulaični, nepristni. Tip nenazadnje ni star sedemdeset let in v primerjavi te klavrne pojave z drugimi velikimi imeni, ki vztrajajo na odrih že trideset let in več, zbledi tudi njegova legendarnost.