Soulfly / Linea 77

Čeprav ni minilo niti leto dni odkar so Soulfly nastopili na Metal Campu, so se tokrat spet ustavili pri nas, posledično pa je prišlo tudi precej ljudi, ki jih ni ustavil niti sneg, ki ga je dan prej napadalo več kot dovolj. Na prvi pogled je bila razlika že v publiki, ki je vstopala brez kakršnih koli izpadov ali izgredov in nato uživala v DJ ponudbi, ki se je tokrat osredotočil samo na RoadRunner Records – videti nekaj sto ljudi, ki pojejo refren Killswitch Engage je nekaj posebnega, pa se je vrtel le CD, kako bi bilo, če bi nastopali.
Na oder so se prvi postavili Italijani Linea 77, ki so jih nekateri dočakali z navdušenjem, drugi pa z očitnim prezirom. Linea igrajo »nu-metal« v najbolj klasični obliki, čeprav ne izgledajo niti malo podobni svojim ameriškim vzornikom. Prednost se kaže v prizemljenem pristopu in izredno pozitivnem ter energičnem vzdušju. Precej neznan band je s svojimi razgibanimi ritmi, močnim bobnom in dvojnim vokal napadom razgibal mosha željno množico. Ljudje so se tako ali tako nabirali pred odrom, a tole je bilo nekaj za videt. Čeprav so se meni osebno zdeli izjemno pocukran poskus miksa popa in metala, so vseeno spravili dvorano na noge. Celo priredba znamenite pop skladbe Walk Like An Egyptian – The Bangles je priletela na plodna tla in Linea 77 so se poslovili z nasmehom na obrazih.
Seveda je bil glavni akter Max Cavalera in kompanija. Čeprav je trajalo malce dlje, da so prišli na oder, to ni ustavilo ljudi, ki so se iz vseh strani skušali čimbolj približati brazilski thrash ikoni. Naenkrat se je zavrtel intro, kar je publika sprejela z navdušenjem, nato pa so na oder prihiteli Joe Nunez, Mark Rizzo, Bobby Burns in seveda Max. Celotna dvorana je z navdušenjem začela slediti ubijalskim ritmom otvoritvene pesmi Babylon. Občinstvu se je »strgalo« in to vzdušje je »Slovenia Tribe« uspešno vzdrževalo skozi ves nastop. Očitno navdušenje je izražal tudi band, ki je ves čas norel, polival ljudi z vodo, spodbujal, čeprav pa je res, da je Max komunikacijo omejil na minimum. Vsaka čast za takšno energijo – duše so res letele, pa tudi publika s svojim moshanjem, stage divingom itd. Sledili so hiti kot Prophecy, Seek 'N' Strike, Living Sacrifice. Max je kot Tom Arraya tako dober frontman, da mu sploh ni treba govoriti in publika mu je naravnost iz roke. Znameniti vokal, štiristrunska kitara, dreadlocks, Discharge majica in seveda (malce že prežvečen) »Uno-dos-tre-quad« – to je Max. Ki pa kot glasbenik ob Marku Rizzu in Joe Nunezu sploh ne izstopa toliko. Slednji je živa mašina, ki ob svojem enostavnem setu pokaže, kaj se pravi igrati točno in energično. Je pa neustavljivi Rizzo bil užitek ogleda in vsekakor zvezda, saj igra kitaro kot bog. Kakšne solaže, kakšno norenje, kakšni liki in leadi, nato pa vrhunec, ko začne na 12-strunsko kitaro igrati flamenco. Totalen užitek! Bobby Burns je resnično nor basist, ki pa je od vseh najmanj norel in hkrati največ poziral ter proizvajal resnično butaste back vokale. Komadi kot Jump Da Fuck Up, Fire, Mars, Execution Style itd. so super uvertura za nove hite kot Carved Inside, I and I ter seveda nujni thrash hit Frontlines, ne gre pa tudi brez tribal dela, kjer so vsi igrali na tolkala, kot so to nekoč Sepultura počeli pri Caiowas, vmes pa tisti super reggae. Nekdo je celo imel doma narejeno zastavo, Max ni mogel skriti navdušenja. Seveda je bilo to najbolj izrazito ob Sepulturinih hitih Inner Self, Refuse Resist in seveda Roots Bloody Roots.
Tako kot so prišli so se tudi v naglici poslovili in pustili publiki, da odide – seveda pa po moje nihče ni odšel razočaran. Resnično eden najbolj intenzivnih koncertov v VPK-ju do zdaj. Odlično! Bomo videli, kaj bo prinesla Sepultura.
Set lista Soulfly: Intro-Babilon, Intro-Prophecy, Seek 'N' Start, Living Sacrifice, Roots Bloody Roots, Jump Da Fuck Up-Bring It, Fire, Mars, Refuse/Resist, Execution Style, Wasting Away, Arise Again, Carved Inside, Tribe, Intro-Fuel The Hate, Inner Self, Frontlines, Intro-Primitive, I And I, Intro-Eye For An Eye.