Somrak / Vigilance / Ater Era / Gorge Of Cerberus

V pretežno katoliški deželici na sončni strani Alp so iz podzemlja, kleti in rovov ta četrtek na plan prilezle zakrknjene duše, ki zaničujejo vse sveto in posvetno, ter v klubu Channel Zero na Metelkovi organizirale zbor in manifest destrukcije, blasfemije in nihilizma. Svojo vizijo so razširjale štiri lokalne sekte oziroma glasbene skupine: Gorge Of Cerberus, Vigilance, Somrak in Ater Era. Večer je bil v znamenju črne kovinske glasbe, z izjemo Vigilance, ki pa imajo svoj hitrostni heavy metal tudi nekoliko okultistično obarvan, da se je skladal s peklensko tematiko srečanja. Sicer rahlo sumim, da je bil ta antireligiozni koncertni ritual v sami srži prikrita kapitalistična marketinška poteza, saj imajo vse štiri skupine sveže studijske izdaje in je tako njihov nastop služil kot reklama in novačenje potencialnih kupcev.
Pričetek koncerta je bil malo čez deveto uro, ko zunaj v tem času še sije svetlo sonce in kvari ambient tovrstnega temačnega dogodka. Je pa bila dvorana primerno mračnjaška in s tem ustrezno pribežališče za vse sovražnike svetlobe.
Prvi nastopajoči so se na odru pojavili Gorge Of Cerberus, nekdaj znani (ali malo manj znani) kot Goatblood. Namesto njih se je na plakatih, ki so najavljali dogodek, pojavljalo ime Uroboros, s čimer je bila zmeda z imenom še večja. Zasedba je bila v polni blackmetalski uniformi in oborožitvi: špice, ketne, pentagrami, obrnjeni križi in corpse paint, nič ni manjkalo. Drža banda je bila samozavestna in je delovala pristno, glasbeni napad pa direkten in neposreden. Gorge Of Cerberus so predstavljali in preigrali svoj sveži demo plošček Morbid Nekro Possession. Bobni so divjali kot obsedeni, kitare so proizvajale morbidno hreščeče riffe, čez katere so grmeli nekrotični vokali, a kljub temu je relativno kratek nastop kmalu postal monoton in nezanimiv. Razlog za to je dejstvo, da se Gorge Of Cerberus s svojim glasbenim stilom nevarno sprehajajo po robu brezna. Ultra klišejski naslovi skladb, kot je bila recimo uvodna Satanic Holocaust, nakazujejo na enako kompleksna besedila, ki jih bljuvajo slabo razumljivi vokali. Ti so pospremljeni z grobim zvokom in (preveč) enostavno in primitivno strukturo skladb. Tak prvinski pristop utegne biti zabaven ali pa pogoreti kot cerkev ob Vargovem obisku. Srednje poti skorajda ni.
Vzdušje so uspeli razvedriti »težaki« Vigilance. Povedati moram, da je napredek skupine od takrat, ko sem jih pred leti prvič poslušal na Paranoid Piknik Open Air, pa do danes več kot navdušujoč. Dejansko so se razvili v eno od vodilnih heavy metal mašinerij v naših krajih, ki v stilu švedskih In Solitude uspešno obujajo stari, že skoraj mrtvi žanr. Pri tem nekromantičnem početju seveda uporabljajo črno magijo, ki nato tematsko prežema njihova besedila. Glasbene sposobnosti skupine so se v pravi luči (oziroma temi) pokazale in slišale od drugega komada dalje, saj so jih šele po prvem spodobno ozvočili. Odgalopirali so čez kar precej viž z novega, nemarno dobrega prihajajočega albuma Queen Of The Midnight Fire, ki se ponašajo z obilico zapomnljivih melodij in domače zvenečih riffov, spevnimi refreni ter ščepcem magičnih trikov. Najbolj sta zažgala nova hita Night Terrors in Ritual Of Death, manjkala pa nista niti starejša Steeds Of Time in Vigilance. Za dodatek morbidnosti so oder okraševale nagrobne sveče in obrnjen križ s kozjo lobanjo, katere očesne dupline so v soju modro-rdečih reflektorjev zlovešče pobliskavale. Vigilance so bili sicer nenavadna izbira za ta black metal dogodek, a vsekakor dobrodošla popestritev večera.
V meglicah in mraku je nato zarohnela godba Somrak, ki so na sceni že stari mački, saj delujejo že 12 let in imajo za seboj že nič koliko koncertov ter dva celovečerna glasbena rituala oziroma albuma. Če je prvenec The Abhorred Blessings bil spodoben poklon, počastitev in reinterpretacija skandinavskih vplivov in zgledov, so na lanskem The Blackwinged Serpent Crowned Somrak pokazali napredek, večjo mero lastne identitete ter nadgradnjo kompozicij. V živo po zgledu nekaterih znanih tujih skupin prav tako pripravijo cel šov. Neustavljivo norenje in bobnenje bobnov daje podlago hitrim, morečim (v pozitivnem smislu) in hipnotičnim kitarskim linijam s subtilnimi melodijami. Vsekakor pa glavno pozornost pritegne vokalist J.P., ki med gnusnim kričanjem uprizarja pravi teater. S svojo astenično postavo, sključeno držo in krčevito mimiko rok je spominjal na živega mrtveca. Je pa bila vsa ta ceremonija opazno prisiljena in zaigrana, tako da je izpadla bolj hecno kot srhljivo, prav tako pa tudi grozeč ubijalski pogled, s katerim je pevec nekajkrat prečesal publiko. Na programu se je znašlo tudi bljuvanje krvi po poslušalkah nežnejšega spola, ki so se znašle preblizu odra. J.P. je tekom nastopa tudi dokončno uničil in razcefral LaVeyevo biblijo, ki jo je načel že na enem od prejšnjih koncertov. Poraja se vprašanje, kateri religiozni spisi bodo naslednji: rigveda, koran ali nordijske sage? Vsekakor pa so Somrak izvedli glasbeno odličen in vizualno zabaven nastop ter si zaslužili aplavz in nekaj odobravajočega tuljenja s strani prisotnih.
Manj šova, a več muzike, pa je bil pristop, s katerim so dvorano stresli zaključni Ater Era. Prav zanimivo je, kako tričlanski zasedbi z zgolj osnovno bero inštrumentov (bobni, bas, kitara+vokal) uspe ustvariti tako poln in mogočen zvok. Verjetno zaradi odličnih skladb, ki jih je med seboj sicer težko razločevati, a so vse po vrsti razgibane, zanimive in energične. Divje menjave tempa, od bobnarskega stampeda in peklenske kitarske rifforeznice do udarnih maršev s progresivnimi deathmetalskimi pasažami, so bile občasno umirjene z atmosferičnimi melodijami. Tovrstna dinamika sicer ni zmlela občinstva, a ga je vseeno toliko prebudila, da so rahlo razmigali svoje ude in glasilke. Pred zaključnim komadom je že malo bolj razgreta publika od članov banda zahtevala striptiz oziroma slačenje majic, a Ater Era jim kot pravi mizantropi niso hoteli izpolniti želje. Če je glasba Ater Ere prispodoba trpljenja v Limbu, kakor je naslov ene od skladb (Tormented In Limbo) s frišnega albuma Beneath Inanimate Grime, se tam sploh nimajo tako slabo. Morda so le renčeči vokali kanček enolični, opazil pa sem tudi rahlo negotovost muzikantov med preigravanjem zahtevnejših delov, ko je njihov pogled zaskrbljeno spremljal premikanje prstov po strunah.
Obredje je bilo nekje sredi noči zaključeno, rogati gospodar je bil zadovoljen nad količino prelite krvi in opojnih pijač ter preglasnim ozvočenjem dvorane, ki je smrtnikom povzročil bolečine v ušesih. Duše prekletih pa so počasi odtavale v svoja skrivališča, nestrpno pričakujoč naslednje snidenje.