REPORTAŽE

13. 2. 2019

Smrt / Britof / Grob

Orto Bar, Ljubljana / 7. 2. 2019
Avtorica: Petra Skubin

Na predvečer obeleževanja obletnice smrti našega največjega poeta se je metalska srenja zbrala na svojevrstni kulturni proslavi. Dogodek, ki bi imel bolj primeren termin samo še 1. novembra, je na odru združil nastope treh tematsko poimenovanih imen. Grob, Britof in Smrt so zgornji koncertni prostor Orto Bara vsak na svoj način za en večer spremenili v mrliško vežico.

Na čelu pogrebne procesije je pot utrl mladi kvartet, ki si je nadel ime Smrt. Pogumen izbor tako temeljnega imena je obrodil dokaj visoka pričakovanja pred prvim srečanjem z živo izvedbo njihovih glasbenih stvaritev. Po nekaj odigranih pesmih je postalo jasno, da se vsi skupaj šele spoznavamo – tako band s publiko kot mi z njimi. Pri tako kratki odrski kilometrini je seveda težko pričakovati kaj bistveno več od posvečanja tehnični izvedbi svojih pesmi. Kljub temu je bilo moč opaziti obetavne zametke za prihodnja udejstvovanja, ko se bodo fantje lahko že malo bolj sprostili in publiki povedali svojo zgodbo. Zanimivo je bilo poslušati novodobno interpretacijo klasičnih death metal prijemov, ki deviirajo v različne -core in druge podžanre. Pri pesmi Sorrow the Parasite of Sound se mi je v mislih zasidral od nekje znan riff, ki mi ga je šele čez nekaj dni uspelo povezati z žanrsko precej oddaljeno pesmijo Pagan Moon, ki so jo pred desetletjem izdali finski Beherit. Asociacija je najverjetneje zgolj meni lastna, a vseeno nakazuje zanimiv, hibriden vir navdiha za zvočne kreacije. Tekom nastopa Smrt se je ozračje v mali dvorani že nekoliko segrelo in vokalistu je ob koncu uspelo celo sprovocirati manjši mosh pit. Izpadlo je sicer sramežljivo in benigno, a vseeno je spodbuden zaključek prve zasedbe nakazal, v kakšno smer se razvija mrtvaško druženje.

V naslednji fazi je namreč pogrebna procesija prispela na Britof. Glede na slišane studijske posnetke in priporočila prijateljev sem v tem nastopu pričakovala vrhunec večera. Nekako v maniri tistega ponarodelega napeva o športnem udejstvovanju na lokalnem britofu se je večer nadaljeval precej bolj poskočno. Vokal v stilu velikega Lemmyja je med občinstvo zasejal epidemijo dobre volje, ki se je skupaj s tričlansko zasedbo na odru posmehovalo v brk vsem živim. Prvih nekaj trenutkov je bil ritem bobnov nekoliko neusklajen, vendar lahko glede na to, da sta funkciji bobnarja in vokalista združeni v eni osebi, v tem primeru podelimo odpustek. Zaslužijo si ga še toliko bolj, ker je to moja edina pripomba na celoten nastop. Britof so namreč v mali koncertni dvorani ustvarili takšen žur, da smo se na trenutke počutili, kot da se bomo skupaj z njimi zrušili v naslednji krog pekla. Poleg vztrajnega mosh pita se je nekaj junakov odločilo celo za crowd surfing, ki je v enem primeru segel vse do šanka. Pri tem velja izpostaviti še vzpodbudno ugotovitev, da je bila povprečna starost najbolj zagretih skakalcev nekje v poznih najstniških letih.

Prisotnost podmladka je ohranjala upanje za zadnje dejanje pogrebne slovesnosti, ko je procesija prispela na Grob. Oder je tedaj zavzela štiričlanska, stilsko usklajena kraška black metal zasedba, ki je v lanskem letu slovensko diskografijo obogatila s prvencem Metanoia. Grob so bili žanrsko gledano vsekakor moji favoriti večera, zato sem odprtih misli ohranila možnost, da popravijo svoj dozdajšnji vtis name. Po prvi in do zdaj edini pretekli koncertni izkušnji novembra v Postojni namreč res ne gre zapečatiti mnenja za vse večne čase. Tokrat je kar nekaj moje pozornosti zavzela prepričljiva vokalna izvedba, ki s svojo mrtvaško monotonostjo deluje, kot da melje kosti pod seboj. Vokalni slog je glede na do zdaj doživeto njihov najbolj razlikovalni zvočni element, saj tako v studijski kot živi izvedbi bandu daje posebno identiteto. Po drugi strani se instrumentalni del žal nekoliko zgubi v matematično zastavljenih riffih in (pre)ambiciozno tempiranih bobnarskih rafalih. Živa izvedba tehnično zahtevnega materiala je sicer sama po sebi impresivna, a s svojo monotonostjo ni izzvala reakcije pri že nekoliko razredčeni publiki. Ne morem se otresti občutka, da je glasba monotona namenoma in da v sebi nosi potencial za epsko pripoved o trpinčenju, ki se bo razvijala v prihodnjih letih. Ob tem se mi poraja asociacija na Endstille in njihovo po principu »nomen est omen« poimenovano serijo komadov Monotonous, ki jih že od leta 2004 sporadično servirajo na svojih dolgometražcih. Morda se bo tako kot pri omenjenih Nemcih tudi pri Grob monotonost razvila v njihov zaščitni znak in nas v prihodnje ne bo več jezila. Ob koncu nastopa pa je nepričakovano posvetil še en žarek upanja, saj je frontman zaradi tehničnih težav odložil kitaro in do konca koncerta opravljal samo še vokalne dolžnosti. Vokalna interpretacija je s tem publiki nemudoma ponudila bistveno intenzivnejšo izkušnjo. Za instrumentaliste je to sicer tabu tema, a kljub temu smo bili v tokratnem primeru priče zgovornemu dokazu, da je včasih vredno razmisliti o prednostih opustitve igranja instrumenta na račun osredotočenja na vokalno izvedbo. Enak fenomen trenutno na svoji koži izkušajo švedski Valkyrja, ki so se namesto zapolnitve izpraznjenega mesta vokalista odločili, da bodo to funkcijo zaupali glavnemu kitaristu. Posledično so njihovi nastopi zdaj povsem nekaj drugega kot v preteklosti – in najmanj, kar lahko pripomnim, je, da so občutki ob tem mešani. Ne glede na vse ugotovitve pa še vedno velja, da upanje umira zadnje in s tem v mislih pričakujem prihodnja srečanja s kvartetom Grob.

Za zaključek lahko ugotovimo, da je bil repertoar večera kljub tematsko povezanim imenom zasedb žanrsko zelo raznolik. Težko bi me prepričali, da so se te tri skupine srečale na odru na istem dogodku zgolj po naključju. Tudi če je bil motiv za takšen line-up na predvečer kulturnega praznika zgolj to, da se lahko pohvalimo s tem, da smo doživeli črni pogreb, se ne bomo pritoževali in si bomo ta dogodek vsekakor dokaj enostavno zapomnili. Poleg tega pa bodimo iskreni in priznajmo, da nas zabavajo reakcije laične javnosti ob omembi obiska koncerta, na katerem nastopajo Smrt, Britof in Grob.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
11. 2. 2019Smrt / Britof / Grob / Galerija
14. 10. 2016Dordeduh / Morana / Galerija
25. 11. 2011Forgotten Tomb / Abaton / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
19. 7. 2019
Blacksmith Night: Samperium, Extreme Smoke 57, Rodoljubac
Bar Kovačija, Tolmin
19. 7. 2019
Izola Mjuzik Fest 8
Letni kino Arrigoni, Izola
19. 7. 2019
Straight Ahead Festival 2019
Bambergsaal Parkhotel, Beljak, Avstrija
19. 7. 2019
Krawal 2019
Jesenovec, Železniki
20. 7. 2019
Yöu, Bring on the Vanguards, Dust Collector
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
21. 7. 2019
MetalDays 2019
Sotočje, Tolmin