REPORTAŽE

11. 6. 2012

Slayer / Mastodon / Gojira

Dvorište Jedinstva, Močvara, Zagreb, Hrvaška / 8. 6. 2012

Končno se je zgodilo, končno je ognjeni krst za mano. Koliko metalskih glav je ob pričetku konca tedna na slovensko-hrvaški meji poleg naših petih, ki smo v srednje starem avtu prečkali mejo z namenom obiska koncerta dveh velikih in enega še večjega imena iz sveta ekstremne glasbe, bilo še tarča na klišejih in predsodkih temelječega dela uradnih uslužbencev, ne vem. Vem pa, da bi lahko bila neprijetna izkušnja hujša in nam vzela še več časa. Čeprav je po izpraznjenju žepov v posebej za to namenjenem prostoru gospod carinik uvidel, da s seboj resnično ne nosimo nobenih »prepovedanih opojnih substanc« in je opustil sprva izrečen namen pregleda avtomobila, ki bi bil iz časovnih razlogov zagotovo usoden za naše koncertne načrte tega petka, je po nenačrtovanem desetminutnem postanku ostal grenak priokus, ki nam je po avtocesti do Zagreba dal dovolj gradiva za debatiranje.
K sreči s pomočjo navigacijske naprave ni težko najti Močvare in k sreči so organizatorji zaradi odpadlega dvodnevnega festivala nastop prve zasedbe večera, francoskih progresivnih death metalcev Gojira, podaljšali kar na eno uro. Zaradi navedenih okoliščin smo še vseeno ujeli dobršni del nastopa Francozov, ki je bil ob prihodu na že dodobra napolnjeno dvorišče za Močvaro, v polnem teku. Ali bolje rečeno v polnem gibanju. Kdaj se je moshanje med njihovim koncertom začelo, na to vprašanje mi tekom večera žal ni uspelo dobiti odgovora, končalo pa se je z zadnjim komadom. Peklenska vročina, sonce, ki je dodatno grelo nastopajoče in publiko, ter izredno zgodnja ura za koncert z vsega le tremi nastopajočimi niso zmotili fenomenalnega vzdušja, ki je očitno vladalo od prve sekunde nastopa Gojira dalje. Na koncu so Gojira pustili enako dober vtis kot pred slabim mesecem dni v Italiji, kjer so podpirali Metallico, in ponovno pokazali, da so band, katerih komadi v živo pridejo bolje do izraza kot na albumu.
Ob pol osmih je bilo prvega norenja konec, sledil je polurni premor, kateremu je sledil nastop Američanov Mastodon. Zaradi zelo tolerantno načrtovane minutaže sem predvideval, da bodo Mastodon, male velike zvezde večera ter za številne glavni razlog za obisk koncerta, igrali najmanj do pol desetih zvečer. Na žalost tistih, ki so verjeli ali upali podobno, je njihov sicer prepričljiv in tehnično dober nastop, ki je bil osredotočen na zadnja dva albuma, trajal le eno uro. Dodaten manjši minus bi bila zminimalizirana in med posameznimi komadi povsem odsotna komunikacija s publiko. Povsem nerazumljivo je, kako lahko nek band verbalno komunikacijo s publiko omeji le na bobnarjevo zahvalo po koncu nastopa, medtem ko kar trije člani od štirih nastopajo z mikrofonom pred seboj, v takšni ali drugačni vokalni vlogi. Ali je potemtakem manjkajoče spodbujanje bil glavni razlog za bolj zadržano spremljanje Mastodon, ali je razloge za to moč iskati zgolj v dejstvu, da gre za drugačno zvrst glasbe in posledično drugače misleče oboževalce z drugačnimi navadami spremljanja nastopov svojih najljubših bandov, spet ostaja odprto vprašanje, s katerim se nisem preveč obremenjeval. Očitno je bilo, da se ima večina kljub ne-moshanju dobro, da ne pogrešajo ničesar, tisti, ki jim tovrstna glasba ne »sede«, pa so tudi imeli več kot dovolj možnosti, da se umaknejo s travnato asfaltne podlage pred prostore Močvare, od koder se nastopajočih skorajda ni slišalo. Po eni uri, ob prijetnem hladnem vetriču ter zahajajočemu soncu so se Mastodon poslovili, publika pred odrom se je pričela še zadnjič menjavati in pričelo se je petinštiridesetminutno čakanje.
Če bi želel iskati dlako v juhi, potem bi moral biti podobno kritičen tudi do nastopa Slayer, katerih frontman Tom Araya prav tako ni bil pretirano zgovoren. Vendar je vsaj povedal nekaj stavkov na ključnih mestih nastopa. Toda, primerjati Mastodon in Slayer je kot … Naj rečem samo nesmiselno. Slayer so stroj, ki ruši odre, dvorane in stadione že več kot trideset let, zato je meja strpnosti pri njih dosti višja. In to zasluženo! Izhodiščno opisovanje pomanjkljivosti med nastopom Mastodon naj uporabim še enkrat ter poleg omejene, a vendarle prisotne komunikacije s publiko navedem še nekaj tehničnih težav, ki so zmotile nastop velikanov Bay Area thrasha. Vrhunec tehničnih težav se je zgodil med uvodnimi komadi, ko je glavni desni zvočnik za nekaj sekund povsem odpovedal. Toda po tem krajšem izpadu, ki nam je pokazal, kako Slayer zvenijo samo na levem ušesu, njihovega nastopa nič več ni pretreslo.
Kar pa je pomenilo, da se lahko naprej nemoteno tresejo tla pod rušilcem, ki je pod nezavarovanim nebom napadel Zagreb. Slayer so petnajst minut pred napovedano deseto uro zvečer udarili z World Painted Blood ter Psychopathy Red. V trenutku se je ustvaril velikanski mosh pit, ki je zajel sredino sprednjega dela pred odrom, pred čupanjem in skakanjem varen pa bolj ali manj ni bil nihče še nekaj več metrov okoli centra divjanja. »Allstarke« so se kmalu izkazale za napačno obutev večera, kot velika ovira pri moshanju pa se je kmalu izkazala plastična zaščita kablov na tleh, ki je ločevala publiko na »leve in desne« in poskrbela za marsikateri neljubi padec. A kaj bi se preveč mučil z opisovanjem mosh pita, ko že zadošča, če rečem: tipičen koncert za Slayer. Setlista je obsegala šestnajst komadov, manjkal ni niti en hit, le o izboru »spremljevalnih« komadov bi se dalo debatirati. Toda – roko na srce – le tistim, ki iščejo dlako v juhi.
Dance with the dead in my dreams
Listen to their hallowed screams
The dead have taken my soul
Temptation's lost all control.
S citiranjem tega legendarnega refrena v drugi polovici nastopa je Tom Araya napovedal Dead Skin Mask ter vse povabil k petju. Povabilu smo se odzvali z veseljem, glasno petje pa je hkrati bilo odraz navdušenja nad nastopom četverice, ki malokdaj razočara. Dave Lombardo na bobnih še po tridesetih letih obstoja banda ne kaže niti malo pomanjkanja kondicije, kakor Kerry King ne kaže znakov pomanjkanja interesa do igranje hitrega thrash metala, iz zdravstvenih razlogov močno manj dinamični Tom Araya marsikaj nadoknadi z nasmejanim odnosom, medtem ko je Gary Holt, Jeff Hannemanova zamenjava iz vrst Exodus, več kot odlično opravil svoje delo. Skratka: odličen band, odličen nastop, odličen koncert po odlično nizki ceni po lanskoletnem nastopu Slayer v zagrebški Areni skupaj z Megadeth.

SORODNE VSEBINE:
12. 6. 2023Gaerea / Bednja / Galerija
7. 6. 2012Slayer, Mastodon, Gojira / Novice
2. 4. 2012Slayer / Novice
28. 6. 2005Gods Of Metal 2005 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana