Shining / Enthroned / Svart Crown

Prvi november (in dan pred njim) je bil izjemno pomemben datum v večini predkrščanskih kultur, ki sta ga pozneje Cerkev in še pozneje pop potrošniška »kultura« sprva posvojili, potem pa mu pridahnili status še enega v vrsti t.i. »tematskih dni«, nekako tik poleg Valentinovega, ki pravi: »Ljubimo se.« Tako prvi november pravi: »Spoštuj in spominjaj se mrtvih, čeprav čez leto ščiješ po njihovih nagrobnikih in truplih« (načeloma metaforično).
V oziru takšnih »vrednot« in potrošniških konceptov življenja kot tematskega parka je black metal koncert na dan mrtvih skoraj tako pomensko poln kot pornogrind dogodek na Valentinovo. Gre za zanikanje samoumevnih vrednot, oziroma vsaj dvom v njih. Seveda se na drugi strani popolnoma zavedam, da je v primeru nastopa Shining, Enthroned in Svart Crown v Gala Hali na Metelkovi na dan mrtvih šlo za čisto navadno naključje, a povezava je predobra, da je ne bi uporabil kot uvod. Naključje ali ne, večer in nato noč ob glasbi in izjemni družbi sta se izkazala kot eden boljših black metal koncertnih dogodkov leta.
Začelo pa se le ni tako obetavno. Svart Crown so eden tistih bandov, za katere bi stereotipno lahko rekli, da jim manjka hrbtenica. S to black metal četverico (ki se do določene mere naslanja tudi na death metal) načeloma ni nič narobe, saj so Francozi izpeljali soliden in uigran nastop, bolj problematičen pa je bil sam pristop banda, ki se »šverca« na že neštetokrat uporabljene in do konca zlorabljene fraze in frazeme, ki so ponavadi uporabljeni v napačnem kontekstu in – še raje – v napačnem času. Tudi publika je bila sorazmerno mlačna in nepretresena, saj je večina enostavno čakala ali Enthroned ali Shining. Soliden in precej groovy preludij v norijo, ki je sledila, česa več pa Svart Crown nekako niso ponudili.
Enthroned, ki so na odru nasledili Francoze, so zadnje čase precej vroča tema pogovorov. Na eni, načeloma pozitivno obarvani strani je do tega prišlo zaradi Garghufa, ki je pred časom prevzel bobne v tej skoraj legendarni belgijski black metal zasedbi; na drugi, načeloma negativno obravnavani strani pa band kar konkretno izgublja »old-school« privržence, ki zgroženi nad spremembami v postavi Enthroned, zvoku in pristopu obupujejo nad skupino. Kakorkoli že, njihov nastop na odru Gala Hale je res pustil nekoliko mešane občutke. Po kar intenzivnem letu nastopanja je bila v skupini precej očitna neka splošna utrujenost, posledica tega pa je bil seveda precej neenergičen »output« v smeri proti občinstvu. Vokalist Nornagest je bil obenem tako svetla, kot tudi temna točka nastopa. Njegova prezenca na odru ni vprašljiva in spominja na karizmo določenih akterjev v zgodnjem drugem valu black metala, a žal je imel tudi konkretne težave z grlom in posledično z vokalom, kar je na nekaterih koncertih njihove turneje bojda pripomoglo tudi k predčasni zapustitvi odra. Zvok je bil soliden, ritem sekcija udarna, setlista nekoliko nenavadna. Toda menim, da je publika (oziroma vsaj večji del le-te) enostavno hotela ekscesno boleč performans Shining (priznam, tudi sam sem bil med njimi). Pod temi zahtevami pa tudi konkreten, čeprav nekoliko tradicionalen black metal (v kolikor se »tradicionalno« in »black metal« lahko pojavljata v enem stavku) ne more vzpostaviti tiste ekstazne korelacije band – publika.
No, ko so oder po pavzi zavzeli švedski Shining, ga iz svojega krvavega, a jekleno trdnega prijema niso kar tako izpustili. Če smo popolnoma natančni, gre za eno redkih zasedb v black metalu, v primeru katere je »performans« bolj pravilen termin kot nastop. Pod nespornim vodstvom Kvarfortha je nastop ekscentrikov že drugič v razmaku enega leta prerasel v norijo, kjer se black metal, alkohol in neke določene oblike ljubezni (ali pa je to zgolj stari dobri praeksces?) evforično združijo v nek intenziven in neverjetno redek občutek. Občutek, da si medtem, ko si stal tam pred odrom dejansko prisostvoval nečemu. Kaj točno bi ta »nečemu« naj bilo, na tem mestu zavoljo neke vsaj približne koherentnosti besedila prepuščam raje tako psihološkim, filozofskim in kulturološkim diskurzom, kot teoriji gledališča in performansa.
Shining so v razponu časa, ki je obsegal (bojda) približno dve uri odigrali praktično vse, kar si oboževalec tega banda lahko želi slišati v živo – manjkal je mogoče zgolj komad Total Utfrysning, ampak to je že izmišljevanje. Seveda so predstavili tudi skladbo (mogoče celo dve) z že celo večnost prihajajočega albuma Shining VII – Född Förlorare, ki sicer nosi tipične Shining kvalitete in (destruktivne) embleme prepoznavnosti, a se zdi edino etično, da se na kritiko teh komadov počaka do izida albuma samega. Občinstvo je tu dobilo svojo dozo ekscesa, sploh ženski del le-te, ki je poleg Kvarfortonove karizme, ki je tragično in (samo)destruktivno privlačna, sedaj lahko opazoval in s potno-mrzlimi rokami grabil po novemu basistu, ki je, mlad in postaven, lep, kolikor je stereotipno dolgolas skandinavski blondinec lahko ... no, lep.
Šlo je skratka za že skoraj transično izkušnjo, ki je brisala objektivne miselne procese (po samopremisleku priznam: da, tudi »novinarske«) in jih nadomeščala s kaosom in vsem tistim, kar je značilno za »bakhanalije« – sprevodi in praznovanja v čast Dionizu. In ravno v tem so Shining najmočnejši in tudi bolj ali manj edinstveni. Medtem, ko se večina black metala osredotoča na vsesplošno (da ne rečem celo kozmično) bolečino in odrešitev vidi zgolj v neki časovno zelo oddaljeni in nejasni meglici (če sploh), pa vendarle obstajajo zasedbe, ki to bolečino človeka in njegovega življenja tu in zdaj iztrgajo iz te kozmičnosti (ki je še vse preveč pod vplivom krščanske miselnosti in njene predstave o času in prostoru) in jo prenesejo v minljivi sedanjik. In ne le to. To bolečino združijo z že skoraj ritualnim praznovanjem živega telesa; to telo pa ravno zaradi bolečine lahko čuti tudi evforijo. Gre za izjemen psihološko umetniški proces, ki je v (black) metalu velika redkost in ki ne izbira sredstev za svojo dovršitev glede na razna (tako black metalska, kot ne-black metalska) etična ali moralna načela, temveč enostavno vzame, ustvarja in se dovršuje.
Počasen začetek, ure trajajoč vrhunec ter dolgo in prijetno druženje s člani bandov po koncertu – zelo strnjen, a nekako pravilen povzetek praznovanja ob dnevu mrtvih. Ko le človek ne bi potreboval nekaj dni rehabilitacije po takšnem doživetju. Ampak potemtakem bi tudi bolečine ne bilo; to pa bi seveda sesulo ves koncept, ki ga prek Dioniza in Shining poizkušam nakazati.