REPORTAŽE

1. 6. 2007

Shadows Over Europe

Volkshaus, Beljak, Avstrija / 27. 5. 2007

No, pa smo bili tam, kjer ni muh, so pa bili Immolation. Ja, Immolation! Čeprav je ta dan bilo več kot dovolj izbire za poslušanje brutalne glasbe, sem raje izbral Immolation! Klicajev nikoli dovolj, ko gre za enega najbolj legendarnih in še obstoječih newyorških death metal bandov. Bob has summoned us, so we came!
Beljak sem si predstavljal kot neko večje mesto. Vseeno gre za zgodovinsko pomemben kraj, katerega sloves seže nešteto stoletij nazaj, ampak nič ne de. Vsaj tam, kjer se je koncert dogajal, o kakem velikem mestu ni bilo ne duha ne sluha. Po malce čudnih poteh smo prišli do Volkshaus (beri: zadružnega doma), kjer smo se pod deževnimi kapljicami parkirali, nato pa skozi formalno proceduro nakupa kart in laganja, da v nahrbtniku nosim bombo, prišli v prostor, kjer se večino časa (po mojem mnenju) jedo piščanci, pije pivo, rola Heidi in bere neke alpske zgodbice. »But Bob was there, so we forgot about that. This was the day which brought us closer to the world below!« Merchandise je bil relativno poceni (12-15 € majice in CD-ji), dekleta pa so vsaj pri Immolation majicah naletela na mino, saj je tipični girly bil dovolj velik za kako »Helgo« ali pa branilca pri ragbiju v ZDA. Če vam ni bilo všeč, ste se pač sprehodili do tipa, ki je imel polne škatle CD-jev, kjer ste našli vse živo po (občasno) precej zanimivih cenah.
Dokler smo prišli do svetišča za vaške veselice, so že odigrali brutaličarji Hope U Rot iz Avstrije in legendarni nizozemski brutalneži Inhume. Vsem galjotom vile v vamp! Oder so pravkar začeli zlorabljati avstrijski death metalci z najbolj smešnim imenom, Disastrous Murmur, ki so ob slabem zvoku in še slabšem igranju pokazali, da so edini old-school Avstrijci samo Pungent Stench. Tole je bil skupek priredb, bednega vokala, čudnih riffov in božanja bobnov. Ob 20.00 se je stvar nadaljevala z novozelandskimi (zamislite si, koliko so prepotovali, jet lag neznanskih proporcij) Dawn Of Azazel. Gre za trio, ki se pravično deklarira kot prvi uspešni novozelandski ekstremni metal band. Dve plošči in devet let igranja jih že precej pognalo po svetu, a tokrat so prišli v Evropo drugič in to po zelo dolgem času. Imel si kaj videti – zastava, ki časti Kozla in cel kup hudičev okoli njega – zavezal jo je pevec, ki je s tem pokazal, da so roadiji za »pussije«. Ni mu najbolj uspelo, stala je postrani. Taisti tip ima vtetoviranega velikega Kozla čez ves trup, cel kup drugih demonov po rokah, pa še visok je. Igraj je tudi bas, večino folka pa je motil njegov vokal, ki me je spominjal na slabšo verzijo Obituary ali Angel Corpse. Slednjim se Dawn Of Azazel najbolj približajo. To je »extreme as fuck«. Rigel Walshe kriči kot jesihar, medtem ko kitarist Joe izvaja izredno dobre kitarske linije, ki so brutalne, blasfemične, ampak zaradi določenih prijemov prekleto zanimive in poslušljive. Bobnar Martin je »true« in igra v jeans hlačah (kar ni mala malca v taki vročini), ima pa tako dobre spremembe ritmov in tempa, da je kar neverjetno. Seveda je v ospredju Rigel Walshe (bas/vokal), ki je drugače policaj in zaradi katerega je izbruhnila afera, ki je band približala svetu. Obtožili so ga namreč, da je rasist, nihilist, satanist itd. in seveda, da se tako kot v bandu obnaša tudi v službi, kar pa je daleč od resnice. Da pa je nor v pozitivnem smislu, ne zanikam. Koncert je bil precej dober, a sčasoma so vseeno postali malce monotoni. Igrali so komade is Sedition in prve plošče, Law Of The Strong.
Drugič v življenju sem si lahko ogledal legendarne Grave, ki so imeli super zvok in dober izbor komadov. Glasbeno se ti Švedi še vedno gibljejo v morju groze in strahov, ki ga predstavlja zgodnji švedski death metal. Kitarist in pevec Ola Lindgren je ostal zvest svoji viziji death metala, a škoda, ker se mu je medtem vokal poslabšal 100x in se spremenil v neko kvazi kričanje. Užas! Kako je zvenel Deformed, »jozos jozos«. Nisem prepričan, ali je bil z njimi na drugi kitari Lord K Phillipson (underground legenda), ampak kdorkoli je bil, je bil ogromen, zgledal je zadet ko mina in je igral kitaro kakor se šika. Morbidno! Bobnar Ronnie (Centinex idr.) je imel odličen zvok in ubijalske ritme. A kaj, ko vokal vse kvari. Basist Fredrik je mogoče izvajal enostavne bas linije, a je na odru deloval najbolj živo. Vseeno pa bandu gre poklon, ker so Grave legende in brez njih današnji death metal ne bi bil to, kar je (vsaj tisti death, ki se pali na staro šolo).
Setlista Grave: Turning Black, You'll never see, Burn, In Love, Breeder, Rise / Soulless, Deformed, And here I Die, Into the Grave.
Za njimi so prišli »conquerors of Armageddon«, ob katerih smo orgazmirali skoraj vsi. Takoj naj povem, da sploh nisem fan Krisiun, ampak to še ne pomeni, da ne morem uživati vsaj v tem, kar vidim (in slišim). Če obstaja band, kateremu dam popolno spoštovanje zaradi svojega underground odnosa ter odličnega igranja, je to Krisiun. Štirideset minut, ki ti odbije telo daleč od tega sveta – in folku sploh ni bilo dovolj. To, ljudje! Trije bratje, ki jih je narava obdarila tako z odličnim znanjem igranja kot z jasno vizijo, kaj pravi death metal je, so igrali, kot bi jih obsedel sam peklenšček. Resda je v fokusu boben, katerega detonator Max Kolesne igra hitro, glasno in neverjetno točno ter zanimivo (drum solo!), ampak tudi basist/vokalist Alex Camargo (uporablja materin priimek) in kitarist Moyses Kolesne (pravo ime »for a warrior of blasphemous reprisal«) sta vidno ključna člana, katerih odhod spremeni Krisiun v nek drug band. Štirideset minut pobijanje vsega, kar je svetu in kar nastopa proti temu, kar death metal je - torej, »no fuckin' compromise«, je vleklo iz enega bombnega napada v drugi. Moyses igra kitaro tako točno in dobro, da se sliši tudi najmanjši ton, solira hitro in jasno, mogoče je le preveč statičen. Basist Alex ima super »vaderjevski« vokal in se ob vsaki priliki zahvali za vso podporo bratom in sestram. Respect! Bobnar je ful dober in je »oh-in-sploh bog orgazmiranja« vseh, ki se palijo na ritme, ki presegajo 270 bpm. Odlično, čeprav jim malo razgibanih ritmov ne bi škodilo.
Setlista Krisiun: Ominous, Vengeance, Vicious Wrath, Murderer, Refusal, Slain Fate, Hatred Inherit, Bloodcraft, Ethereal World. Potem pa se je oder spraznil, ker so vsi vedeli, da bodo na oder stopili Immolation. Najprej intro, potem pa tak šuuuuuus, da moje vratne mišice niso našle miru naslednjih petinšestdeset minut. Gledal sem jih leta 2001, videl sem jih tudi leta 2003, ampak resnično upam, da jih bom videl še milijonkrat. To je fenomenalno! Resda sem mogoče pogrešal še kakšnih 175 komadov, ki so zakon, ampak tole je bilo čisto dovolj. Ross Dolan, vokalist/basist ter lastnik ene najlepših in najdaljših čup v death metalu, je nor. Igra izredno natančno in hitro, ampak kako kruli. Zakon! Pri tem ne stoji na mestu in potem še najde zrak in čas, da se iskreno zahvali za podporo vsem, ki so v zadružni dom prišli v nedeljo zvečer in to iz Avstrije, Hrvaške in seveda Slovenije. Ross seka in če nima najboljšega death metal vokala, potem se vračam v poslušanje poceni punka na trikrat posnetih kasetah. Skeptičen sem bil glede novega bobnarja Stevea Shalatyja, ki me z igranjem na zadnjih dveh ploščah ni najbolj prepričal, ampak lahko samo povem, da sta tako Craig Smilowski kot Alex Hernandez dobila dostojnega naslednika. Udri, Stipe! Odlično igra nove stvari, ampak tudi pri starih ni od muh. Da ne pozabim – zvok je bil fenomenalen. Živel zadružni dom! Vem, da me boste zdaj mnogi gledali postrani, ampak zame je bil v fokusu Robert Vigna oziroma prej omenjeni Bob. Zakaj? Ker Bob je bog! Igra v takem gibanju, kot bi Lindo Blair spet obsedel hudič in vsa njegova družina z njim. Bow to Bob! Takega stila igranja in takega gibanja nisem videl nikjer. Kaki prijemi, kakšno »cmiiijanje« (beri: piskanje s kitaro). Booooooob! Ne v death, ne v ostalem metalu. Ni dovolj besed, ki bi opisale mojo srečo, ki sem jo doživljal ob tem, da sem več kot 1 uro lahko stal pred Bobom. Immolation niso razočarali, zato vsi hop na Češko na Brutal Assault avgusta – Bob is your new god, little bijač!
Setlista Immolation: Swarm of Terror, Father, you'r not a Father, Passion Kill, Into everlasting Fire, World Agony, Close to a World below, Challenge the Storm, Den of Thieves, No Jesus, no Beast, Of Martyrs and Men, Crown the Liar, Hates Plague, Harnessing Ruin + bonus Dawn Of Possession.
Ko je bilo že vsega konec, sem bil napol mrtev, a hkrati evforičen, ker sem doživel nekaj takega. Bandi so se izkazali za izredno kul, ker so med drugim takoj po koncertu šli med ljudi pit, debatirat, kadit, se fotografirat itd. Pri tem je seveda prednjačil Bob, ker je pač Bob, drugače pa je salve smeha pobral »policist« Rigel, ki je pijan v imenu Satana scal po stenah (zunaj seveda). There is a god - and it is Immolation!!

SORODNE VSEBINE:
28. 7. 2014Metaldays 2014, 1. dan / Reportaže
7. 1. 2013Barge To Hell 2012 / Reportaže
30. 8. 2012Brutal Assault 2012 / Reportaže
29. 6. 2011Immolation, Krisiun / Novice
5. 12. 2006Krisiun / Immolation / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana