Sepultura & Co.

Drugi dan koncertno-turističnega izleta v bavarsko prestolnico
Vsi poznamo zgodovino brazilskih metal legend Sepultura. Seveda se je band z leti dodobra oddaljil od svojih thrasherskih korenin, s katerimi pa vendarle redno ohranja stik med svojimi nastopi. Zaradi tega, in ker njihovo zgodnje ustvarjanje štejem med največje dosežke začetka razvoja tega žanra, sem se pred leti odločil za obisk koncerta bratov Cavalera, ki sta igrala v domačem Mariboru, in za obisk sobotnega koncerta Sepulture (ponovno) v Backstagu. Ob vsem naštetem pa je odločitvi o obisku koncerta botrovalo seveda tudi dejstvo, da sem imel do samega prizorišča le dobrih petnajst minut peš, zaradi česar bi bil »greh«, če bi koncert izpustil. Poleg tega pa sem se želel še na lastna ušesa prepričati, kaj je res in kaj ni res od številnih zgodbic, ki krožijo okoli tega banda v zvezi z njihovo postavo, glasbo, nastopi itd. Nekaj odgovorov sem prejel, za večino sem si pa mislil svoje.
A gremo lepo po vrsti, saj koncertni večer tudi tokrat ni ponujal samo enih metal zvezd večera. Na dotično soboto sta se v Münchnu namreč ustavili kar dve karavani thrashmetalskih sil, ki sta združili moči in tako obiskovalcem ponudili kar dva koncerta v enem. Skupaj so nastopili Suicidal Angels, Fueled By Fire, Lost Society in Exarsis, ki so v ponedeljek, 10. 2., v Ljubljani odigrali samostojni koncert, ter Sepultura, Legion of the Damned, Flotsam and Jetsam in Mortillery. Precej velikih imen in raj za vsakega navdušenca dotičnega žanra, medtem ko je mene zanimal le zadnji nastopajoči band večera, saj ostale poznam (če sploh) le imensko. Ker torej nikomur ne želim soliti pameti o stvareh, na katere se ne spoznam, sem se koncerta udeležil pred nastopom nizozemskih Legion of the Damned, ki so nastopili kot predzadnji. Dvorana je bila takrat nabito polna kot dan poprej med nastopom Behemoth, zato sem takoj posumil, da se bo ponovila zgodba s predvečera, ko je predzadnji band zasenčil – vsaj iz vidika števila obiskovalcev – zadnjega nastopajočega.
Glede na slišano tudi deloma razumem, zakaj so Legion of the Damned tako priljubljeni, saj njihovi komadi vsebujejo kar dosti nalezljivih hitrih thrash metal melodij, fantje znajo uživati na odru, pokažejo korekten odnos do publike in ga »sekajo«. O sicer suverenem nastopu banda z gromozansko kilometrino veliko več kot to ne znam povedati. Dodam lahko le še, da so publiko sestavljali tako umirjeni, sivi kratko- in dolgolasi starci v spremstvu svojih žena kot tudi mozoljasti in vročekrvni mladci, pri čemer so prvi bolj kot ne čakali na Sepulturo, medtem ko so slednji divje kraljevali v parterju.
Ob pol enajstih je nato napočil čas za ogled banda, ki bi si zaradi prvih let ustvarjanja in ob polni originalni zasedbi zaslužil nastop med The Big 4. A to je le skromno mnenje nekoga, ki se s thrash metalom v živo in skozi zvočnike srečuje le poredkoma. Ob nekoliko bolj prazni dvorani, kot že omenjeno, so Sepultura začeli uro in pol dolg nastop s komadom Trauma of War. Band ima za to turnejo pripravljeno setlisto, ki je ne menjava in jo zlahka najdete tudi na spletu, kakor sem to storil jaz, da sem se pripravil na koncert. Sestavljena je izredno dvopolno, kar pomeni, da daje band v prvi polovici koncerta poudarek na novejše komade iz obdobja brez bratov Cavalera, medtem ko je drugi del nastopa posvečen ravno temu obdobju, času, v katerem je band postajal velik in svetovno prepoznaven. In še nekaj v zvezi s setlisto: zakaj mora band, ki bo letos praznoval 30 let obstoja in ima v svojem repertoarju številne velike hite, od devetnajstih komadov odigrati dve priredbi?
Sicer pa kaj lahko povem o splošnem vtisu o tem bandu? Skorajda nobenega mnenja si nisem izoblikoval o bobnarju Eloyu Casagrandeju, ker je bil za svojimi bobni vizualno pač najmanj »prisoten«. Opazil sem lahko le, da uživa v svojem delu in da mu najbolj ležijo groove ritmi. Zelo groovy se je na odru obnašal tudi pevec Derrick Green, ki je od začetka do konca koncerta skakal, »muval« in na splošno bil ves čas v gibanju, kot se za tovrstnega frontmana tudi spodobi. Nekajkrat je zagrabil tudi za bobnarske palice in kot pri komadu Kairos na pomoč priskočil Eloyu, tako da je dvorana nato še bolj muvala kot sicer. Me je pa pri Greenu vseeno zmotilo dvoje. Njegov globok vokal v kombinaciji z efektom, zaradi katerega je petje odmevalo in bilo na trenutke povsem nerazločno in zato moteče. Za nerazločnost bi lahko pod določenimi pogoji krivil slabo ozvočenje, če ne bilo le-to ponovno popolno kot večer prej. Kot drugo pa me je motil njegov performans, ki me preveč spominja na rap ali kakšen podoben koncert namesto na metal.
Ko sem ravno pri negativnih plateh, bom kar nadaljeval s Paulom Jr. Možakar obvladala svoj instrument, med igranjem celo zgleda tako, kot da uživa, a za nekoga, ki je z bandom že od samega začetka, se pa enostavno vede preveč pasivno. Bolj ali manj ves čas nastopa je stal kakšna dva metra nazaj od mikrofona, le malo pred zvočniki poleg bobnarja in tam skorajda nepremično davil svojo bas kitaro. Za nameček se je med posameznimi komadi raje pogovarjal s članom ekipe v zaodrju in srkal svojo pijačo, namesto da bi kakšno besedo ali dve namenil obiskovalcem v prvih vrstah. Tako kot recimo Andreas Kisser, ki je pozdravil par brazilskih obiskovalcev koncerta, ki očitno živijo v Münchnu, in tudi sicer večkrat prevzel vlogo frontmana in tako razbil centralno osredotočenost na Greena. In čeprav je tudi sicer svoje delo opravil zelo dobro, so me zmotile njegove solaže, ki se mi zdijo prazne in zato odveč, hkrati pa so zaradi pomanjkanja druge kitare pri vsakem komadu prekinile in do neprepoznavnosti potolkle osnovni ritem in ubile vzdušje.
Pod črto mi je bil koncert kljub vsem negativnim vidikom všeč, saj sem užival tako v starih kot novih komadih. A izključno za band, kakršen so Sepultura danes, se pa ne bi odpravil na skorajda 500 kilometrov dolgo pot, ker je tisti čar starih časov v tem bandu že zdavnaj umrl.