Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

28. 6. 2013

Seerock Festival 2013

Schwarzlsee, Avstrija / 21.-22. 6. 2013

Seerock. Gradec, ogromno jezero, lepo vreme in Iron Maiden. Je na tem svetu sploh kaj lepšega? Nemogoče, sem si rekel pred odhodom. V sliki sem že videl repeticijo splitske atmosfere iz leta 2008, »jezero je itak tako veliko, da izgleda kot pristanišče«. Močno sem se uštel.
Vse našteto je sicer držalo, a kaj, ko so prav vse uničili nesposobni severni sosedi, torej Avstrijci, ki so se zadeve lotili naravnost šarlatansko (»češko« bi bila pohvala). Napačni smerokazi, napačno označeni kampi, nepismeni delavci na kartah in akreditacijah, neprijazni varnostniki, topla voda iz pip (da ja ne bi kdo pil vode!!! – NWO), povrhu pa še največji obup – cene, ki so sezule še tiste, ki so imeli obute Gene Simmons bulerje. Ne bi se pritoževal, če bi bilo pivo dejansko hladno ali voda za 3 € vsaj iz plastenke. Ne, za 5 € si dobil 3 dl scalnice, za 3 € pa 2 dl gazirane vode. Organizatorji niso poskrbeli niti za en sam košček sence na prizorišču, ki je bilo na betonu. Brez problema bi lahko uvedli prakso, ki smo je vajeni z nemških festivalov, torej beergarden pod šotorom, postavili pa bi lahko tudi par senčnikov itd. Adijo, pamet. Ob vseh slabšalnih faktorjih se je bilo relativno težko psihično pripraviti in transformirati možgane v pozitivo pred prihodom edinega banda, ki sem si ga na festivalu ogledal, Iron Maiden.
Tu so Avstrijci zopet zgodba zase. Stoli v deseti vrsti – »gremo sedet sredi 2.000 folka, ker smo lenobe, ki se jim ne da stati eno uro« –, polivanje piva po glavah in podobno. Še sreča, da so iz zvočnikov slej ali prej udarili Whitesnake, Thin Lizzy in končno UFO, kar je napovedalo konec trpljenja in začetek užitka. Po Bad Boys in The Boys Are Back In Town je privrela največja, Doctor Doctor, in začelo se je. Iz Doctor Doctor v intro in piči v Moonchild. Poslušamo Moonchild? Zvok je bil nerazpoznaven (Doug Hall, kaj delaaaaaš?), Bruceovega vokala nikjer. Zvok se je izboljšal pred zadnjim refrenom, nato se je stanje generalno popravilo. Sledil je Can I Play With Madness, nato pa prvi highlight večera, The Prisoner. Dolgo časa namerno izpuščena klasika, ki je Iron Maiden niso igrali od leta 1990/1991, in še ena izmed mnogih Smithovih mojstrovin, odlično izvedena. Odlično, a z impro solažami. Zakaj? Kdo ve, na tej turneji je to splošen pojav. Iron Maiden so od nekdaj sloveli po izredni natančnosti in dosledni izvedbi vseh svojih komadov, vključno s solažami (celo Janick zadnjih trinajst let skoraj nič ne improvizira v svojih solih; prej, ko je igral Smithove, v obdobju 1990–1999, seveda je), zato je to dokaj nerazumljivo. Na prvih treh koncertih turneje je Murray prvič (ter drugič in tretjič) v zgodovini igral Smithovo solažo, tu pa se je prvič po sto letih pojavil s kitaro Flying V in brezžičnim sistemom, kar je (z izjemo Stevea Harrisa, ki ga uporablja že od leta 1984) pravi mini čudež. Sledil je Two Minutes To Midnight in še en izvenserijski, Afraid To Shoot Strangers. Atmosfera še ni bila čisto prava, predvsem zaradi svetlobe dneva, a vendar, komad je izpadel fantastično. The Trooper in The Number Of The Beast sta pri vikendaših povzročila navdušenje (kot tudi Fear Of The Dark), ki je rezultiralo v neumnih mosh pitih (mosh pit med Iron Maiden?), sledila pa je ena večjih metal klasik vseh časov, Phantom Of The Opera. Odlična izvedba in nezgrešen Harrisov vmesni začetni del sta komad vzdignila do točke 10. Run To The Hills je bil bolj Slow Walk To The Hills, saj je bil skozi moje mnoge oglede banda tokrat odigran odločno najpočasneje. Po Wasted Years nas je pričakal ultimativni vrhunec v obliki Seventh Son Of A Seventh Son. Epska klasika nas je popeljala na potovanje, ob pokih in ostali pirotehniki pa je bila njena izvedba poleg paše za ušesa tudi paša za oči. Veliki preroški Eddie nad Nickom, odličen zvok in atmosfera – top trenutki. Po The Clairvoyant je sledila prej omenjena Fear Of The Dark, zaključek z Iron Maiden pa je vzdignil še zadnje lenivce – ob pogledu na 57-letnega Stevea Harrisa, kako na svojem več kot dvatisočem koncertu čupa kot 20-letnik, pač nihče ne more ostati ravnodušen. Kratka pavza, skoraj nič zmetanih wristbandov in že se je oglasil Churchill's Speech ter prehod v Aces High. Odlična izvedba z odločno pretihim basom, za njo pa skok v The Evil That Men Do, kjer sta z dvojnim solom (kot ponavadi) navdušila Janick in Adrian, Running Free pa je bil odigran v znanih tirnicah, z istim govorom, istim »do you want a drum solo« kot že na zadnjih desetih koncertih. Avstrijci itak niso kaj preveč sodelovali in tudi band ni dal od sebe čisto vsega, kar bi lahko. Škoda. Odličen koncert s strani Iron Maiden, manj odlična publika (v bistvu manj kot srednje dobra) in obupna organizacija (odpadli so Motörhead) počasnih Avstrijcev, ki so pokazali obupno neznanje osnov organizacije poletnih festivalov. Iron Maiden, se vidimo! Seerock, nikoli več!

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
13. 8. 2014See Rock Festival 2014, 2. dan / Galerija
27. 6. 2013Seerock Festival 2013 / Galerija
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija