Na zadnji zimski večer so Satyricon zasedli hrvaško prestolnico. S seboj so pripeljali sneg in mraz, ki pa ne bi smela biti izgovor za neobisk tega black metal večera. Osebno sem se odpravil v Zagreb, saj sem si želel popraviti negativni vtis z Dunaja, za katerega je pa le posredno bil odgovoren band. Glavni krivec je bil po mojem tonski mojster, ki je opravil svoje delo povprečno ali še slabše kot to. Ker pričakovanja nisem imel visoka, tudi nisem mogel veliko izgubiti, temveč samo dobiti. In tako je tudi bilo.
Grški thrasherji Suicidal Angels so tudi na drugem delu turneje predvozači za dvojec iz Norveške. Osebno jih sicer ne konzumiram, a glede na vzdušje, ki sem mu bil priča zdaj že dvakrat, opravljajo svoje delo več kot zadovoljivo. Satyricon ne potrebujejo pet bandov, ki bi ogrevali publiko, temveč enega, ki to naredi spodobno. Suicidal Angels so to zagotovo naredili, v največjo pomoč pa jim je pri tem bil še zmeraj aktualni album iz leta 2016, ki sliši na ime Division of Blood. S tega albuma je črpal band večino repertoarja večera, pri tem pa se je še dodatno sprehodil nazaj po preteklosti, konkretno najdlje do albuma Sanctify the Darkness iz leta 2009. Noben komad torej ni bil star več kot deset let, a celoten nastop je bil dovolj prepričljiv, da ga je publika nagradila z mosh pitom. Naloga opravljena torej.
Da bom tudi med nastopom Satyricon v glavnem slišal komade, ki so mlajši od deset let, mi je bilo jasno, čeprav nisem želel na spletu preveriti setliste. Pričakoval sem variacijo izbora komadov, kakršnega smo bili deležni na Dunaju, in tega sem v glavnem tudi dobil. Toda naj že kar takoj povem, da je bil zvok tokrat dosti boljši, kar je enostavno pomenilo, da so bili odigrani komadi dosti bolj podobni temu, kar lahko slišimo na zgoščenki. Prva četrtina nastopa je bila identična kot na Dunaju: ponovno je nastop napovedal instrumental, ki je bil posnet posebej za nastopanje v živo, nakar so sledili komadi Midnight Serpent, Our World, It Rumbles Tonight, Black Crow on a Tombstone, Deep Calleth upon Deep. Ponovno se je razvilo transcendentalno vzdušje, ki nas pa je po zaslugi dobrega zvoka spremljalo skozi celoten koncert.
Seveda so se zgodile manjše zamenjave, zaradi česar smo v drugi četrtini nastopa, se pravi po prvem instrumentalnem intermezzu, slišali The Wolfpack namesto komada Commando, medtem ko me je izvedba Repined Bastard Nation vrgla konkretnih 15+ let nazaj, v čas, ko sem v rokah držal kompilacijo Ten Horns – Ten Diadems in na podlagi omenjenega albuma komaj čakal na takrat napovedan album Volcano. Poleg Mother North je bil to eden izmed prvih hitov, s katerimi so si Satyricon takrat kovali pot do slave, zato mi je všeč, da mu je band namenil posebno mesto na setlisti.
Po drugem intermezzu je prišel trenutek resnice, ponovno je bil na vrsti To Your Brethren in the Dark, ki je bil na Dunaju totalna polomija. A tokrat ne. Instrumenti so bili med seboj v pravilnem ravnovesju, vse se je slišalo odlično, osebne percepcije komada v živo objektivno gledano ni moglo nič zmotiti. Čudovito! Kakor tudi nadaljevanje s komadom Dissonant, ki je zamenjal komad The Ghost of Rome. Trubadurji sredi Boogalooja so bila odlična odločitev, kakor tudi presenečenje večera, Walk the Path of Sorrow, uvodni komad prve plošče diskografije iz hiše Satyricon. Band je izpustil intro, ki je na albumu, in se takoj s Satyrjem na kitari vrgel v kitarski del komada. Vrhunec tretje četrtine z Mother North ne bi mogel biti bolje izpeljan, medtem ko sem se v zadnji četrtini, se pravi med hiti z albuma Now, Diabolical, le še zadovoljno smehljal.
Kar se tiče mene, so Satyricon opravili popravni izpit in Zagreb zapustili z najboljšim možnim vtisom.
Setlista Satyricon: Intro, Midnight Serpent, Our World, It Rumbles Tonight, Black Crow on a Tombstone, Deep Calleth upon Deep, Intermezzo, Nocturnal Flare, Repined Bastard Nation, The Wolfpack, Now, Diabolical, Intermezzo, To Your Brethren in the Dark, Dissonant, Walk the Path of Sorrow, Transcendental Requiem of Slaves, Mother North. Dodatek: The Pentagram Burns, Fuel for Hatred, K.I.N.G.
