Primal Fear / Rage

Komaj se je končala poletna festivalska sezona, že so se prvi bandi odpravili na turneje. V “naših krajih”, točneje na Dunaju, je klubsko sezono odprl nemški power metal dvojec dvojec Primal Fear / Rage.
Po nedeljskem kosilu smo se proti Planet Musicu odpravili v dobri veri, da pridemo tja vsaj uro pred pričetkom koncerta. A zaradi prometne nesreče, kjer smo se v uri in pol premaknili za pet kilometrov, smo na uvodno pesem od Rage, All I Want, padli dobesedno iz avta. Ja, Rage so začeli še kakšno minuto pred napovedanim začetkom ob 20.00. Kaj takega je pri nas seveda nemogoče. Na srečo pa ni bilo hude “gužve”, tko da se je dalo brez težav prebiti v ospredje. Prerivanja ali kaj podobnega ni bilo, a to ne pomeni, da v dvorani ni bilo vroče. Vzdušje je bilo med njihovim igranjem zelo na nivoju, kaj tudi ne bi bilo ob tako super nastopu. Ne bom se dosti zmotil če rečem, da Rage trenutno nastopajo z najboljšo zasedbo svoje dolgoletne kariere; ob Peavyju sta v bandu izjemna virtuoza, kitarist Victor Smolski in bobnar Mike Terrana, ki sta mu pomagala, da band sedaj dosega čisto nove dimenzije. A še bolj kot v studiu je to opazno na koncertu. Kakšen nastop je uprizorila trojica! Peavy z ruto na glavi je bil izredno dinamičen, veliko pa je razkazoval tudi svoje spretnosti z jezikom, ki se lahko kosajo skoraj s KISSovcem Gene Simmonsom. Victor ni tako “razgrajal” po odru kot Peavy, bil je simpatično “rusko” umirjen, a le do trenutka, ko je bilo treba solirati. Takrat pa se mu je “snelo”, kot tudi vsem prisotnim. Neverjetno s kakšno lahkoto in filigransko natančnostjo solira, res je mojster. Kot tudi Mike Terrana, ki je odigral solo “of a lifetime”. Na mnogih koncertih nas bobnarji razveselijo z odličnimi solo vložki, vendar je Mikeov presegel vse, ki sem jih videl do sedaj. Njegova vzklika “Welcome to my jungle” in pa po skoraj desetih minutah “Let’s destroy this drums”, povesta veliko o njem. To je težko opisati, treba je videti. V uri in četrt so večinoma igrali pesmi zadnjega obdobja, prevladovale so z zadnjega albuma Unity, vključno z odličnim istoimenskim instrumentalom. Če band, ki ima za sabo skoraj 15 studijskih izdelkov in je zelo uveljavljen, na koncertu v glavnem igra pesmi z zadnjega albuma, potem to veliko pove o kakovosti albuma. Od starejših klasik so odigrali le Don’t Fear The Winter.
Set lista Rage: Intro, All I Want, Paint The Devil On The Wall, Insanity, Back In Time, Down, Set This World On Fire, Straigh To Hell, Unity, From The Cradle To The Grave, Dias Irae, Don’t Fear The Winter, Higher Than The Sky.
Primal Fear so v zadnjih letih eden najbolj delavnih bandov (tudi za Rage bi lahko rekel nekaj podobnega), ki od svojega začetka skoraj ne poznajo odmora. Sam sem jih gledal že nekajkrat, zato sem vedel, kaj od njih pričakovati, in s tem so tudi postregli. Standardno dobrim nastopom z obilico pirotehnike in lepo sceno. Nekoliko nepričakovano so začeli s Chainbreaker, nato pa so si sledile pesmi z vseh njihovih štirih albumov. Glede na zadnjo turnejo so spremenili vsaj pol set liste, za kar jih gre pohvaliti. Nekaj tega je šlo seveda na račun novega albuma, presenetili pa so recimo z Living For Metal in pa venčkom priredb bandov, kjer so še ali pa so si želeli igrati člani Primal Fear. Ralfova vokalna predstava je bila zelo na nivoju, vse v dvorani pa je presenetil z novo pričesko: spredaj nekaj pleše, nato pa krajši nazaj polizani lasje, ki se na koncu malo kodrajo. Stvar okusa, ampak skoraj vsi bi se verjetno strinjali, če bi se zopet pobril na balin. Ralf je bil kot vedno veliko v stiku s publiko, a videl sem ga, da jim je že bolj pihal na dušo kot sedaj. Tako kot prej Smolski in Terrana so tudi tu oba kitarista in bobnar imeli solo točke, a te so bile, bolj kot ne, uvod v naslednje pesmi. Da sta Leibing/Wolter odličen kitarski dvojec je bilo tudi tu jasno, čeprav bi Leibing lahko bil malce bolj aktiven. Mlajši Henny je iz sebe izžareval več energije in žara kot Stefan. Zato pa energije ni manjkalo simpatično okroglemu Matu Sinnerju, ki je bil še posebej aktiven pri igranju Sinner priredbe Born To Rock. Ne razumem, kako Mat ob takem zavzemanju na odru in pa prikupni, vitki, mladi prijateljici ne izgubi kakšnega kilograma. Zgleda, da rad kaj dobrega poje (in tudi popije). Vzdušje v uro in pol dolgem nastopu je bilo tudi tu dobro, še posebej pa so uživali najbolj zagreti fani v prvi vrsti.
Uvod v klubsko sezono je bil zelo obetaven, upam, da bo tako tudi nadaljevanje.
Set lista Primal Fear: Chainbreaker, Black Sun, Church Of Blood, Mind Control, Running In The Dust, solo Henry/Under Your Spell, Silver & Gold, Eye Of An Eagle, Nuclear Fire, solo Stefan/Living In A Battle, Tears Of Rage, Armaggedon, Final Embrace, Angel In Black, Living For Metal, Medley: One With The World, Born To Rock, Satisfied, Metal Gods.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.