Na današnji dan
2006
Killswitch Engage pri Roadrunner Records izdajo četrto ploščo As Daylight Dies
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

16. 10. 2019

Perturbator / The Algorithm

Kino Šiška, Ljubljana / 12. 10. 2019

Na sobotni večer sem se pokašljujoč in smrkajoč prebijal skozi metalsko množico proti zgornjemu odru Kina Šiška. A metalska množica se ni obnašala kot se zanjo spodobi. Namesto mrkega mahanja z lasmi ali moshanja so dolgolasci evforično poskakovali, po zraku nabirali namišljene češnje in menjavali nevidne žarnice. Pravzaprav tudi glasba z odra ni bila metal.
Zastavlja se torej vprašanje, zakaj o tem torej sploh berete na Paranoidu?

Odgovorov je več, čeprav morda noben izmed njih ni zadosten sam po sebi. Najprej in najočitneje; večina obiskovalcev je izkazavola plemenske simbole metalstva. Poleg tega je glasba prve skupine tega večera, francoskega dueta The Algorithm, imela mnoge elemente metala oziroma vsaj nekaterih njegovih zvrsti, pa čeprav nekoliko robnih. Bobnar in kitarist (ki je sicer občasno kitaro zamenjal za bas ali sintesizer) namreč igrata nekakšno nenavadno mešanico nečesa, kar imenujeta »progresivni metal« in elektronske plesne glasbe. V praksi zvenita kot križanec med Scooterjem in Meshuggo. Metalski del je predvsem djent, včasih pa spominja na metalcore ali deathcore – precej slabo torej.

A kar je pri The Algorithm zanimivo, ravno ni strogo gledano metalski del, temveč način, na katerega kombinirata elektroniko z metalom. Poizkusov tega nesojenega crossoverja je bilo nič koliko že od samih začetkov žanrov. Če ne štejemo medsebojnih vplivov in bližine med denimo britanskim industrialom in grindcorom ali black metalom in dungeon synthom, so se poizkusi kombiniranja večinoma končali zelo ponesrečeno; spomnimo se le tragičnosti hiphop poloma Vojščaka Toma. Občasno so uspeli razmeroma zanimivo, kot so na primer elektronske plate, ki jih je v začetku devetdesetih izdajala ključna death metal založba Earchache. Vsake toliko časa pa komu uspe nekakšna sinteza, ki postane super uspešna in se prebije v mainstream – sem bi lahko šteli Rammstein in njihov ne preveč posrečeno poimenovan »tanz metal«, čeprav je dejanska vsebnost težkih kovin tu vprašljiva, delno in z zadržkom pa tudi velik del synthwavea.

Ta žanr, vsaj njegov temnejši in agresivnejši del, se je pojavil nekje po koncu prvega desetletja dvatisočih in s svojo zvestobo osemdesetim, temačnim in melanholičnim, pa vendar agresivnim in dinamičnim zvokom takoj našel publiko v metal sceni. Ne le, da je večina izvajalcev in poslušalcev prešla v sythwave iz metalskih voda, pogosto si z metalom delijo založbe (na primer Blood Music), odre na festivalih, prostor v webzinih in revijah, med sploh posrečene plodove tega mešanja pa sodijo synthwave priredbe metalskih klasik.

Prvi nastopajoči tega večera, The Algorithm, so torej, čeprav z ohranjanjem kitare in bobnov ter bolj eksplicitno poudarjajočih metal vplivov ne najbolj značilni predstavniki sythwavea, gotovo še najbližje temu žanru. Dvojec, ki je bil pred leti menda prejemnik neke nagrade revije Metal Hammer, torej kot rečeno, nikakor ni navdušil s svojim djent oziroma metalcore delom, vendar je celota, čeprav ji lahko očitamo marsikaj, imela svoj šarm. Izjemno cheezy plesna elektronika v slogu zgodnjih devetdesetih je v kombinaciji s kvazi metalskimi deli delovala kakor prizor iz kakšnega mikroproračunskega ZF filma, ki si je skušal zamišljati, kako bo izgledala glasba čez trideset let, v distopični prihodnosti leta 2019.

Pravzaprav je prav ta nostalgija po sanjah o prihodnosti, ki pa ni bila realizirana, bistvena sestavina sythwavea (ozrioma cyberpunk estetike na splošno). Še mnogo bolje od The Algorithm jo je izražal drugi nastopajoči, eden izmed najboljših in najuspešnejših sythwave akterjev, Perturbator. James Kent je po neuspešni karieri black metal kitarista leta 2012 razočaran nad proizvajanjem glasbe v skupini pričel s solo izdajanjem temačnega sythwavea pod imenom Perturbator. Njegovo kombiniranje nostalgije filmske glasbe Iztrebljevalca z izjemno agresivno, domala »metalsko«, elektroniko je na žanru pustilo neizbrisen pečat. Vendar pa se je fenomen synthwavea hitro izpel. Vrhunec je dosegel nekje okoli polovice tega desetletja, zadnjih nekaj let pa zaradi neinovativnosti žanr ni več zares živ. Perturbator je eden redkih, ki se niso prepustili uveljavljenim vzorcem. Leta 2017 izdana plata New Model predstavlja odmik od starejšega značilnega sythwavea v iskanje resnejšega in morda zrelejšega izraza. Že izdani komadi z letos prihajajoče plate pa z EBM, oziroma coldwave vplivi, nakazujejo dokončno opustitev žanrskih okvirov sythwavea.

Večji del koncerta v Šiški je bilo posvečenega novejšemu materialu z New Model, sicer pomešanim z uspešnicami s starejših plat, Dangerous Days in Uncanny Valley, kot je denimo Humans are Such an Easy Prey, vendar pa so razlike med novejšim in starejšim materialom preveč izrazite, da ne bi prihajalo do trenja. Sploh pesem Excess s prihajajoče plate se je s svojim odklonom od sythwavea slabo umeščala ob bok starim komadom. Poudarek na novem materialu sicer optimistično kaže, da je Perturbator vitalen in ne namerava zamreti skupaj s sythwave žanrom, a po drugi strani je zgodnejši material, čeprav se jemlje manj resno (ali morda ravno zato), tisto, zaradi česar je Perturbator zaslovel in kar nas je večina prišla poslušat – odziv plešoče množice je bil pri starejših skladbah vidno entuziastičnejši. Žal smo bili pravega sythwavea deležni razmeroma malo.

A v zadnjih letih se ni spremenila glasba, pač pa tudi nastop. Ko sem davnega leta 2016 Perturbator gledal na Brutal Assaultu, je James Kent prišel na oder, odprl svoj prenosnik in spustil iz njega eno uro izjemnega sythwavea, ki je poskrbel za največje rajanje na tem festivalu. Ko sem v soboto vstopil v dvorano, kjer je pravkar začel igrati, sem za trenutek pomisli, da sem se zmotil. James Kent si je namreč za nastope omislil živega bobnarja in dva sintesizerja, med katerima lahko vrti svoje na novo zrasle dolge lase. Iz nekdaj popolnoma statične pozicije DJ-ja se je nastop z leti spremenil v skorajda običajen nastop kakšne metalske skupine, a s to razliko, da je bil velik poudarek na res izjemno izpeljanem light showu, ki bi skorajda lahko bil performans že sam po sebi.

Lightshow je nastopu mnogo pridal, žal bi težko isto trdil o bobnarju. Čeprav je vizualno gotovo prepričljivejše, če nekdo udriha po kožah, je to pri elektronski glasbi z ZF estetiko povsem odveč. Glasba je s konstantno bobnarsko spremljavo kvečjemu kaj izgubila. Kljub sicer dobremu ozvočenju so zaradi tega manj do izraza prišle sintesajzerske melodije, ki so bile že tako redkejše, kot bi si želel. Bobnar je deloval kot nekakšen bistveno predolg youtube drum cover, ki je sicer povsem spodobno izveden, pa vendar zakriva izvirno skladbo in k njej gotovo ne doprinese ničesar.

Kljub nekaterim pomislekom pa je bil Perturbator odličen. Metalska množica se je naplesala in bila večinoma navdušena ali vsaj dokaj zadovoljna. Le upam lahko na še kakšen sythwave koncert v bližnji prihodnosti.

SORODNE VSEBINE:
9. 6. 2016Zakk Wylde / Jared James Nichols / Reportaže
24. 3. 2019Sólstafir / Galerija
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
21. 11. 2019
Rotting Christ / Moonspell
Reportaža
19. 11. 2019
Sacred Reich / Night Demon
Reportaža
18. 11. 2019
Mayhem / Gaahls Wyrd / Gost
Reportaža
12. 11. 2019
Asmodeus / Grob / Smrt
Reportaža
11. 11. 2019
Conan / Un / Sixes
Reportaža
4. 11. 2019
Official Winter Days of Metal Warm Up
Reportaža
2. 11. 2019
Dickinson: Politika je rock’n’roll za grde ljudi
Reportaža
1. 11. 2019
Deströyer 666 / Dead Congregation / Nocturnal Graves / Inconcessus Lux Lucis
KONCERTI & FESTIVALI
21. 11. 2019
Dome Of Rock Festival 2019
Rockhouse, Salzburg, Avstrija
21. 11. 2019
KoD: Decage, Licence to Hate, Nature
Orto Bar, Ljubljana
21. 11. 2019
Zero, Ultima
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
22. 11. 2019
Annihilator
Szene, Dunaj, Avstrija
22. 11. 2019
Svarunova noč XIX
Klub Jedro, Medvode
23. 11. 2019
Darkness Strikes: Mist, Teleport
KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem