Pero Defformero / Space Unicorn On Fire

Po zelo dobro obiskanem koncertu skupin ShadowIcon in Brezno dan pred tem so ljubitelji nekonvencionalnih trših ritmov še drugi dan zapored dodobra napolnili Orto Bar. Razlog je bil seveda v zasedbi Pero Defformero, nesveti turbofolk/metal kreaciji, ki jo je pred dvema desetletjema k življenju obudil Saša Friš, kitarist punk zasedbe Ritam Nereda. Spodnjo dvorano Orto Bara je dodobra napolnilo kar kakih 250 smeha in metala željnih glav.
Vse skupaj so otvorili domačini Space Unicorn On Fire. Kamniški kvintet na dotični večer ni imel sreče z zvokom, saj jim tonski mojster nikakor ni uspel urediti dostojne zvočne slike. Posledično je padla tudi energija med publiko, čeprav jo je frontman Tavta neumorno zabaval in animiral. Samorogi so se predstavili v luči avtorskih komadov, ki v klasični happy power metal vrivajo progresivne ritmične vložke, s katerimi fantje dokazujejo svojo tehnično podkovanost. Zaščitni znak glasbe SUOF pa so seveda melodični singalong refreni, med katerimi je Tavta pogosto poskušal k sodelovanju pripraviti publiko, to pa mu je še najbolj uspelo med komadom Shooting Star. Tavta je imel sicer na začetku kar nekaj težav z glasilkami, ki so se odrazile v nekaj zgrešenih linijah, do konca koncerta pa je tudi on prišel v optimalno formo, tako da je zasedba po približno 45 minutah končala svoj nastop na solidni ravni in ob vzklikih zadovoljne publike, med katero je kraljeval njihov največji (pun intended) fan Izzy.
Po premoru za pripravo odra pa se je začelo zares, na oder sta stopila kitarist Saša Friš in pevec/dežurni komedijant Goran Biševac – Bishke v spremstvu ritem sekcije Andrása Ispána (Divlje Jagode) in Srđana Golubice (Alogia) in zabava se je začela. Za vse, ki zadeve morda ne poznate: Pero Defformero igrajo natančno to, kar obljubljajo – odlični heavy/thrash riffi se zlivajo s pravimi »seljačkimi« turbo folk vokali, kar ustvari unikatno spojino, ki ti je lahko zgolj zelo všeč ali pa povsem neprebavljiva, vse skupaj pa nadgradijo z izjemno zabavnimi sarkastičnimi besedili, ki pa pod plastjo humorja pogosto nosijo ost družbene kritike. Skupina je tehnično neverjetno dovršena, saj bi še tako pedanten poslušalec v njihovem nastopu težko našel kakršnokoli napakico, kajti vse skupaj je dejansko odigrano na najvišjem možnem nivoju. Ob tem se mi je v misli prikradla zasedba Steel Panther – tudi Američani so svojo slavo pridobili na račun parodije in humorja, obenem pa svojo glasbo vedno izvajajo s kirurško natančnostjo in iz navedenih primerov bi lahko sklepali, da je v »zajebanciji« še najmanj »zajebancije«. Bishke je v pavzah med komadi občinstvo zabaval s svojim tipičnim humorjem in njegove šale so efektivno dvigovale temperaturo v že tako povsem razgretem Orto Baru. Vrhunec koncerta so predstavljale skladbe Gotičarka, Metal sviraću, zadnji single Gastarbajter, zaključna Došli smo do kraja puta in najbolj zaželena »balada« večera, Kauboj iz Bosne. Po uri in pol prave norišnice so se z enim bisom Pero Defformero poslovili od ljubljanske publike z obljubo, da se nedvomno vrnejo.
Osebno v meni Pero vedno znova odpira filozofsko vprašanje: Bi ta skupina zares vrhunskih glasbenikov dobila trohico sedanje pozornosti, če bi igrala »klasični« metal? Dejstvo je namreč, da gre za izjemno talentirane glasbenike, sposobne pisanja več kot odličnih metal kompozicij, kar se na vsak način izraža v inštrumentalnem delu skupine Pero Defformero, a obenem se ne morem znebiti občutka, da jih ljudje poslušajo zgolj skozi prizmo cirkuške atrakcije, ki jo navdihuje njihovo zares nevsakdanje združevanje na prvi pogled povsem nekompatibilnih glasbenih zvrsti. To se v zadnjem času kaže na vzorcu celotne metal skupnosti – na prvo mesto se namreč daje zabavo, smeh in zajebancije, glasba pa je v drugem, če ne celo tretjem planu, kar po mojem mnenju dolgoročno nikakor ne more biti dobro …