Pegazus / Use Less

"Kdor čaka, dočaka" pravi star pregovor in fani skupine Pegazus so čakali dooooooolgo. Od prejšnje evropske turneje, na kateri so ti zagovorniki pravovernega heavy metala iz države zapornikov spremljali Hammerfall, je namreč minilo celih trinajst let. Dolgo obdobje, sploh glede na dejstvo, da band v tem času ni razpadel. Ne, band je ves ta čas žagal na drugem koncu planeta, povratek na staro celino pa jim kljub razmeroma velikemu spoštovanju v underground sceni ni uspel - vse do letos. Ob napovedi koncertov so najbolj zagreti fani že načrtovali pot v tujino, na srečo pa je koncertna ponudba našla pot tudi v elektronskem poštnem nabiralniku naših Dihurčkov, ki sta jo na veselje mnogih sprejela.
Potovanje na drug konec sveta za nekaj mesecev ne pomeni ravno majhnega finančnega in časovnega (no ja, saj naj bi veljalo čas = denar, kajne?) zalogaja, zato je doma ostala ritem sekcija, ki predstavlja polovico banda. Oče banda, kitarist Johnny Stoj(čevski), se ni dal motiti in je s seboj na pot vzel brata, bobnarja Robbieja, ki je bobnal v bandu od ustanovitve leta 1993 do 2003 in basista Roba Thompsona, ki je pri Pegazus prepeval od leta 2000 do 2008. Vokalist Justin Fleming, ki je svoj glas ovekovečil na zadnjem albumu, je poleg bratov Stojčevski tudi član prvotne zasedbe in ga je možno slišati na samonaslovljenem prvencu. V tej z vseh vetrov (z)mešani postavi se je band na hladno sobotno popoldne ustavil v Ljubljani.
Pogled na znane, že skoraj pozabljene, glave, ki so največ koncertov obiskale ob prelomu tisočletja (+/- nekaj let) in najbolj zagrizene face s trenutne domače in hrvaške heavy scene, je že pred odprtjem Orta obetal noro vzdušje med publiko. Vsi smo potiho upali, da ne pričakujemo preveč, a na srečo je bil strah zaman.
Ogrevanje publike je pripadlo kamniškim heavy metalcem Use Less. Kvintetu se iz koncerta v koncert pozna, da počasi (a vztrajno) dobiva odrsko kilometrino in krivulja kvalitete nastopov precej zvezno raste. Ne sicer eksponentno, kot bi si band verjetno želel, a korak(ec) naprej je vedno viden. Standardna setlista komadov z dveh demov in "nov" komad Dragons And Sworłds očitno ni več popolna neznanka, saj se je med publiko našlo dober ducat ljudi, ki so več ali manj poznali cel repertoar in delno-do-pretežno zadržano sodelovali. Z vsakim komadom se je dvoranica bolj polnila in malo pred koncem je bilo vzdušje že čisto pravo (kot bi igral kak "resen", "tavelik" band).
Brez dveh precej očitnih kiksov (oba so sicer spretno rešili), ki sta pokvarila verjetno najboljšo Rokovo vokalno predstavo do sedaj in ob bolj čistem bobnanju (občasno zelo površen, "spackan" double bass, ki prekinja "flow" komada), bi bil lahko ta koncert cel korak naprej - žal je ostalo le pri majhnem premiku proti cilju. A Use Less se ne šalijo, gredo naprej in za seboj požigajo vse mostove.
Premor je ponovno prinesel misel o morebitnem pretiranem pričakovanju, a četverica from Down Under je ob prvem odigranem riffu dokazala, da je bil strah odveč. Prvi takti po intru so publiko dvignili s tal in čupe so takoj zakrožile po ravno prav polnem prizorišču. Nabitost energije publike je takoj začutil tudi band in dal od sebe 110% - glave so se kotalile že pri prvem komadu. Sledil je komad z novega albuma, ki je pokazal prvo od dveh slabosti tega koncerta. Justin se veliko bolje odreže pri petju "lastnih" komadov, Dannyjeve in tudi Robove linije pa mu povzročajo nekaj težav. Le-te sicer spretno nadoknadi s prvovrstno odrsko prezenco (za zajtrk hočem to, s čimer "futrajo" njega!) in niso moteče, če 100% pozornosti ne nameniš vokalom. Divjanje skozi diskografijo se je največ ustavljalo na predzadnjem albumu The Headless Horseman. Material s tega ploščka je predstavljal okoli polovico skladb, druga polovica pa je bila s preostalih albumov. Malce nenavadna razporeditev, saj ima band od aprila na policah nov album. Verjetno gre za olajšanje dela gostujoči polovici banda. "Time flies when you're havin' fun" drži in zdelo se je, da je band po pol ure končal nastop. Realnost je bila na srečo drugačna, saj je od začetka minila krepka ura. Band se je po glasnem vzklikanju publike vrnil na oder. Vsem je jasno, da brez "klasike" Wings Of Steel ne gre. No, pa smo prišli do drugega minusa skoraj popolnega sobotnega večera - koncert je bil prekratek. Če se band oglasi v Evropi po več kot treh olimpijadah, bi lahko nastop trajal dve uri. Po koncertu smo nekateri napadli štant s (cenovno zelo ugodnimi) CDji, drugi pa band, ki se je kmalu vrnil in podpisoval avtograme, poklepetal in se slikal z najbolj zagretimi iz publike. Obljubili so, da se bodo vrnili prej kot čez trinajst let. Morda se bo takrat uresničila želja največjega fana, ki je med koncertom potožil "lahko bi vsaj vzel sabo tist'ga tamalga Italijana" - v mislih je imel seveda pevca Dannyja Cecatija.
Setlista: Intro, The Headless Horseman , Road Warrior, Nightstalker, The Patriot, Apache Warriors, Dragon Slayer, Metal Forever, Spread Your Wings/Forever Chasing Rainbows, A Call To Arms, Haunting Me, Breaking The Chains/Enchanted World, Metal Messiah, Wings Of Steel