Paradise Lost / Orphaned Land / Society 1

Paradise Lost so v okviru evropske turneje za Paradise Lost album prvič obiskali Hrvaško. Počasi se že spet bližajo in mogoče jih na naslednji turneji pot spet popelje k nam, čeprav tokratni koncert med Slovenci ni vzbudil pretiranega zanimanja. Zgodil se je v klubu Boogaloo, bivšem OTV domu, ki leži poleg filozofske fakultete. Še (dolga) leta nazaj je veljal za enega najbolj znanih zagrebških glasbenih klubov, v zadnjem obdobju pa je po letih premora spet zaživel. Teden dni pred Paradise Lost so Boogaloo do zadnjega kotička napolnili Laibach, tu pa so nastopali tudi že Sepultura in Soulfly.
Paradise Lost sta na turneji spremljali dve predskupini, izraelski metal heroji Orphaned Land in Američani Society 1. Zanimivo, da se je vsak band prevažal s svojim prevoznim sredstvom (včasih se devet bandov stlači na dva avtobusa), a tega niti ne bi omenjal, če eno izmed njih ne bi bila stara, manjša črna »podrtija«, na boku katere je na veliko pisalo Iron Maiden Europe 1981. Ali so Maidni ta »bus« takrat res uporabljali za prevoz ne vem, vem pa, da so ga tokrat ameriški shock rockerji Society 1. Ti so bili za skoraj vse obiskovalce popolna neznanka, vsaj tako je bilo opaziti. A kdor si je to čudo ogledal, ga gotovo ne bo kar tako pozabil. Vendar ne po glasbeni plati. Ne po neki čudni mešanici gothic rocka, industriala, dark metala, hard rocka in še česa, ampak po performansu. Temu, kar je počel njihov frontman, bi se lahko reklo performans, porn shock performans. Po izgledu je bil nekje med Iggy Popom in Marylinom Mansonom, suh, črno namazan pod očmi, s tetoviranimi različnimi simboli po telesu, čez bradavice pa je imel v obliki križa nalepljene kratke črne trakove. Na začetku je še kazalo, da nekako poizkuša oponašati Iggyja, a kmalu je iz tega nastalo teatralno razmetavanje, metanje in zvijanje po tleh, njegove akrobacije pa so vse bolj izgledale kot nekakšen poizkus striptiza. Postal je objekt zgražanja in občudovanja hkrati, največ navdušenja nad njim pa je kazala vreščoča najstnica, ki ga je brez obotavljanja močno prijela za mednožje, ko je stopil z odra stopil na ograjo in se nagnil proti publiki. »Vrhunec« njegovega showa je bil, ko je slekel hlače in pokazal svojo moškost ter zadnjico. Ni pa bil »šokanten« le frontman, vsak član je bil po svoje nekaj posebnega, kitarist z dolgimi rdečo črnimi kitkami in KISS kravato je vseskozi poizkušal flirtati z najstnicami pred njim, ogromen in po obrazu namazani basist pa je s svojimi psihotičnimi pogledi dajal vtis kakšne pošasti iz Adams Family, enako »odštekan« pa je bil tudi bobnar.
Povsem drugače je bilo pri naslednji predskupini, Orphaned Land. Ti so že s svojim prihodom na oder povzročili val navdušenja. Simpatične Izraelce so poznali zelo dobro in ni jih bilo malo, ki so poznali na pamet vsa njihova besedila, pa tudi orientalski melos je kot naročen za hrvaško publiko. Orphaned Land ne igrajo ravno hitro konzumirane glasbe, a v živo je kombinacija gothic, progresivnega in death metala ter vzhodnjaških melodij zvenela bolj direktno in izredno poslušljivo. Band se je predstavil kot zelo homogena ekipa in čeprav frontman Kobi Farhi vodi njihov nastop, imajo vsi enakovredno vlogo. Visoko dinamiko so držali z raznovrstnimi vokali, celo paleto različnih je pokazal Kobi, odlično podporo pa je imel tudi v klaviaturistu in kitaristu. Največji del set liste je predstavljal zadnji album Mabool, z njega so igrali Ocean Land, The Kiss Of Babylon, Birth Of Three, od starejših pa recimo Neverending Way in El Meod Na'ala. Vrhunec nastopa pa je nedvomno bil Norra El Norra. Preden so ga začeli igrati je Kobi povedal, da ko ta komad igrajo v Izraelu, vsi skačejo in norijo in nekaj podobnega se je dogajalo tudi v Zagrebu. Gotovo v manjši meri, vseeno pa so dejali, da se počutijo kot doma. Presenečenje večera je po tri četrt ure prepustilo oder Paradise Lost.
Pred nastopom britanskih gothic metal pionirjev se je v spominu obudil odličen in neverjetno divji Paradise Lost koncert dobre dve leti nazaj na Dunaju. Glede na dejstvo, da je šlo za njihov prvi hrvaški koncert sem upal, da se bo ponovilo kaj podobnega. No, v nasprotju s tradicijo se publika tukaj ni tako zelo razživela, del nje pa se je iztrošil prej pri Orphaned Land. Res pa je tudi, je bil Boogaloo napolnjen nekje do polovice, dveh tretjin, publika pa je bila, razen močnejše koncentracije pod odrom, enakomerno razporejena po celi dvorani. V bandu je bilo opaziti nekaj manjših spremeb glede na zadnje srečanje. Za bobni je Leeja Morrisa zamenjal bivši Blazeov tolkač Jeff Singer, druga je bila bolj vizuelne narave – Nick ima spet »čupo«. Na začetku Nick ni kazal kakšnega pretirano zadovoljnega izraza na obrazu, tekom koncerta pa se je bolj razživel in bil zanj že presenetljivo komunikativen do publike. Drugače pa vse kot ponavadi, vsak izmed članov je bil zelo energičen, a se je držal na svojih treh kvadratnih metrih, ki jih ni zapustil, razen ob koncu rednega dela nastopa. Mogoče malo pretiravam, a Paradise Lost gotovo ne sodijo ravno med najbolj agilne bande na odru. V prvi polovici koncerta so močno prevladovale skladbe zadnjih dveh albumov Symbol Of Life in še posebej Paradise Lost. Nick nima več vokala tako polnega in agresivnega vokala kot pred desetimi in več leti, vseeno pa je bil As I Die eden najbolj zaželenih komadov večera. Od te Shades Of God klasike pa do One Second je bilo vzdušje najbolj naelektreno; zelo dobro so naredili, ko so starejše hite odigrali v paketu na koncu rednega dela. Sicer dober Over The Madness ni sodil v dodatek; raje bi ga zamenjali s kakšno klasiko ali pa ga prestavili v prvi del koncerta. Tu je vzdušje padlo, a je potem z Last Time sledil še en šus. Paradise Lost so konkretno oddelali svoj posel, zadovoljili apetite, bilo pa je še malo rezerve.
Set lista Paradise Lost: Don't Belong, Grey, Erased, Redshift, Mystify, So Much Is Lost, Symbol Of Life, Hallowed Land, Accept The Pain, No Celebration, For All You Leave Behind, As I Die, Enchantment, True Belief, One Second, Forever After, Over The Madness, Last Time.