Paradise Lost / Lucifer

Izgubljen! Daleč od doma, v neznanih krajih, na poteh z zavajujočimi kažipoti, z zaprtimi cestami ali pa tistimi, ki vodijo v pogubo (v Italijo). To sem bil jaz na četrtkov večer sredi Solkana, s hrabrim načrtom v srcu, da se udeležim koncerta v klubu Mostovna. A še tako plemenit namen bi se izjalovil, če se ne bi v trenutku obupa pred menoj pojavili dve temni postavi, kakor odposlanca z drugega sveta, in me usmerili k cilju.
Iz stare rdeče opečnate zgradbe je že na ušesa prihajal vabljujoč zvok distorzije, ki pa je naznanjal in opozorjal na moj pozni prihod, posledico dogajanja, opisanega prej. Vsak prišlek je bil pred vstopom deležen varnostnega pregleda, ki bi se morda komu zdel pretiran, a preventiva je bila vedno boljša kot zvonenje po toči. Če nisi skušal s seboj pretihotapiti pištole, mečev in katan ali hektolitrov doma zvarjene šmarnice, si imel potem mir in bil tudi brez skrbi, da bi te kdo ob rinjenju v prvo vrsto špiknil med rebra ali s flašo po buči.
V dvorano sem švignil ob predzadnji skladbi predskupine Lucifer, a prav velikega obžalovanja nad zamujenim delom nastopa nisem občutil. Inštrumentalni del njihovega starinsko zvenečega dooma z vplivi psihedeličnega rocka je vsekakor vreden pohvale, predvsem po zaslugi mogočnih in rušilnih riffov izpod prstov kitarista Gaza Jenningsa, ki je veščine svoje čase pilil pri Cathedral. A slušno izkušnjo je izmaličila vokalistka Johanna, ki se po pevskih sposobnostih niti pod razno ne more približati kolegicam iz recimo Blues Pills, Jess and the Ancient Ones ali drugim iz žanra hipijevske revitalizacije, čeprav poskuša neuspešno imitirati isti način petja. Verjetno je zato vse stavila na svoj stas in skušala izgledati čim bolj lepa in zapeljiva, a njeno umetelno kriljenje z rokami je bilo nadležno bolj kot mozolj na riti. Zato si Lucifer tudi po zaključnem hitu Izrael niso prislužili kaj več od medlega vljudnostnega ploska.
Čeprav bi si mislil, da britanskih veteranov Paradise Lost ni potrebno podrobneje predstavljati metalski srenji, jih zgleda pozna in ceni le malo mladine, rojene po začetku njihovega delovanja. Med sicer velikim številom udeležencev, ki so že pred začetkom nastopa začetnikov death/doom in gothic metal žanra do zadnjega kotička napolnili prostor, je namreč primanjkovalo podmladka. A že ob prvih riffih je zbor metalskih starešin odvrgel bergle, začupal z lasuljami, zašklepetal s protezami in zarajal bolj kot na večini koncertov, kar sem jim bil priča. Razlog za to je bila neverjetna in nalezljiva energija, ki se je zlivala z odra. Pri Paradise Lost ni zaigranosti in ni pozerstva, dedje dejansko verjamejo in občutijo svojo glasbo, in ta suverenost se je skupaj z nedvomno veščino članov kazala v odlični izvedbi. Zanimiv je bil tudi izbor skladb iz repertoarja celotne diskografije skupine, kjer niso manjkale uspešnice z legendarnih albumov Shades Of God in Icon, prav tako pa se niso sramovali začiniti dogajanja s plesnimi gothic rock hiti iz njihovega vmesnega MTV-jevskega obdobja. Otožna lepota Nickovih čistih vokalov je zasijala v baladah Praise Lamented Shade in Faith Divide Us, Death Unite Us, njegova kolaboracija z Bloodbath pa je morda zaslužna za ponovno uporabo mesarskih growlov, ki so potrgali v rušilnem Flesh from Bone z najnovejšega albuma. Celoten nastop bi bil že kičasto perfekten, če ne bi rahlo zmotili preglasni, na matrico nasneti ženski back vokali med Gothic. Prav tako ni bila najbolj ustrezna izbira zaključne skladbe, ki je za konec malce umirila vzdušje. Boljša bi bila sprememba zaporedja igranih komadov med dodatkom in slovo s totalno čarobnim in hipnotičnim Enchantment. Smo pa spričo odličnega koncerta del raja vseeno dobili nazaj, pa čeprav le za en večer.