Panikk / Eruption / Hellsword

Ljubljanska zasedba Panikk je s koncertom Pri rdeči ostrigi v Škofji Loki obeležila izid svojega prvenca Unbearable Conditions. Na dogodku, ki je bil sprva napovedan za nekaj mesecev prej, sta jih spremljali še dve starošolski zasedbi, Eruption in Hellsword. Prvi so prav tako nedavno izdali svojo drugo ploščo, ki vsebuje celo en isti riff kot Unbearable Conditions, Hellsword pa so se v Škofji Loki zopet oglasili po krajšem zatišju.
Hellsword so čista kopija davno pozabljenega heavy speed gibanja iz časov samih začetkov najtežje glasbene zvrsti. Zelo enostavni, a preverjeni bobnarski ritmi, zlobni in neočitni basovski vložki ter kitara, ki v veliki večini preigrava že ničkolikokrat slišane prijeme. Revival band se lahko pohvali s spevnostjo instrumentalnih melodij, nekoliko težje pa z vokali, ki namesto dinamike vnašajo dolgočasje. Slednjega je bilo precej zaslediti tudi na odru, saj smo od tam le redko zaznali kakšen znak življenja. Med komadi je bilo zaslediti tudi kakšen klasičen riff, ki je bil odigran kot priredba ali pa vkomponiran v avtorsko glasbo.
Eruption so dokazali, da so najizkušenejši band tega večera. Namesto nekaj spontane thrasherske energije, ki se je spomnimo izpred let, so se fantje odrekli fušanju in ponudili odlično izvedbo ter tako svojo glasbo predstavili v vseh njenih potencialih. Spričo tega je bilo moč zaslediti nekaj dovršenih fines, ki še posebej na aktualnem albumu Tenses Collide bandu dajejo specifično podobo. Ob vsem tem Eruption niso zanemarili ne starejših komadov niti navad. Tako frontman Buco še vedno ponuja mikrofon osebam z najbolj nenadarjenimi glasilkami, medtem ko ga tudi lastne kdaj pa kdaj pustijo na cedilu. Njihov nastop je za razliko od ostalih nastopajočih minil z dobrim zvokom in brez večjih tehničnih težav.
Pozno, za nekatere kar prepozno, so oder zavzeli Panikk, ki so si od večera obetali največ. Žal jim je načrte preprečila vrsta tehničnih motenj, vse skupaj pa je pokopala počena struna. Prvenec pravzaprav za stalne goste slovenskih thrash dogodkov ni več nič novega, saj so ga v živo predstavili že večkrat. Tako bi se ob znanih vižah in visoki alkoholiziranosti povprečnega gosta lahko razvil pravi party, a so daljše prekinitve med skoraj vsakim komadom porušile napetost v ozračju. Frontman Gapa je s posrečenimi govori občasno motiviral nekaj mosherjev in headbangerjev, ostali člani pa so ob danih razmerah prispevali še najkorektnejšo izvedbo. Tu je treba izpostaviti predvsem Roka, ki s svojimi bas linijami bandu vdihne dinamiko, kar Panikk dela zanimivejše od večine thrash metalcev pri nas.
V večeru, ki je bil posvečen Panikk, so po sili razmer največ vtisa pustili Eruption. V splošnem je šlo za povprečen koncert z relativno nizko udeležbo in z za Ostrigo zakletimi zvočnimi težavami. Vse obetavneje se nadaljuje tudi najnovejša tradicija gastronomske dejavnosti, ki z malo dobre volje posameznikov dogodku vnese občutek domačnosti.