Pain / Korpiklaani / Zonaria

Če bi glasba bila šport, potem bi imela danes slovenska glasbena reprezentanca na Olimpijadi velike možnosti za kolajno v metal kategoriji, kjer bi bila konkurenčna najmočnejšim svetovnim velesilam. Therion ter One Man Army And The Undead Quartet bi dobili slovensko državljanstvo, ker bi izpadli iz domače reprezentance zaradi prehude konkurence, stara mama enega od Graveworm članov je tržaška Slovenka, Amon Amarth niso po godu selektorju švedske reprezentance, nemški selektor se je odločil za pomlajevanje reprezentance in se odpovedal uslugam Kreator, Peter Tägtgren se je zaljubil v Slovenko, Kataklysm so tako zelo navdušeni nad lepotami Slovenije, da bi emigrirali iz Kanade, Korpiklaani preferirajo slovenske gozdove in pivo pred domačim… šalo na stran, a zelo dobro obiskan sredin koncert Korpiklaani in Pain, ki je minil v odličnem vzdušju, je pokazal, zakaj se ti bandi radi vračajo k nam in zakaj so tu »zaželjene stranke«.
Kombinacija Tägtgrenovih Pain in finskih veseljakov Korpiklaani pa mogoče le ni tako nenavadna kot se na prvi pogled zdi; vsaj za univerzalne ljubitelje metalskih plesnih ritmov. Tisti, ki ne marajo harmonike in tisti, ki ne industrialnega beata, pa so lahko poplesavali le pol koncerta. Nihče pa ni poplesaval na ogrevalno skupino, na švedske novince Zonario. Njim z brutalizirano moderno verzijo melodičnega švedskega death metala ni bilo lahko pred publiko, ki je prišla poslušat čisto nekaj drugega, poleg tega pa so bili poznani le peščici prisotnih. Kaj več od skromnega aplavza mladeniči niso bili deležni, vseeno pa so si pridobili nekaj simpatij – verjetno s strani tistih, ki radi prisluhnejo drugemu Tägtgrenovemu bandu, Hypocrisy, oziroma imajo radi nekaj apokaliptične atmosfere Dimmu Borgir. V živo je zvenelo bolj šus kot na pred kartkim izdanem prvencu Infamy And The Breed, ki so nam ga predstavili. Močan zvočni zid so ustvarjale nižje uglašene ritem kitare, zraven je padla kakšna tipična švedska solaža, odigrano je bilo čisto zadovoljivo, kar se tiče samega nastopa pa so pokazali pravo mero energije in uigranosti. Odločnosti je bilo dovolj, poskušali so dvigniti publiko, a posebne sreče s tem niso imeli. Mladeniči bi veliko bolje »prišli skozi« na Eastpack Antidote turneji ob Dark Tranquillity, Soilwork, Caliban in Sonic Syndicate.
V Mediaparku je prvič završalo, ko sta Juho in Hittavainen uglaševala harmoniko in violino. Instrumenta, ki jih en del metalske publike nikoli ne bo sprejel in se zgraža nad njima, drugemu delu pa se dobesedno trga, ko jih zasliši. Trga pa so folku vedno, ko na odru godejo Korpiklaani. Journey Man, Korpiklaani in v dvorani se je začelo rajanje. To ni bilo tako vsesplošno in homogeno kot na prejšnjih dveh postankih v Mariboru; dela publike, ki je prišel zaradi Pain, se veseljačenje le ni dotaknilo. Vseeno pa se je vzdušje iz komada v komad stopnjevalo, temperatura v dvorani je rasla. Naj se sliši še tako nenavadno, a tako številčnega mosha, kot so ga večkrat tekom nastopa imeli Korpiklaani, Maurizio (Kataklysm) in Mille (Kreator) le stežka dobita v Medijaparku, pa če še tako spodbujata k temu. Jonne se v vlogi glavnega entertainerja seveda odlično znajde, pri tem ima dobro pomoč drugega kitarista Cana, godca Hittavainen in Juho sta skrbela za plesni takt, Ron Jeremy fan basist Jarkko pa je bil na odru malce bolj zadržan kot potem pri Pain med publiko s steklenico žlahtne kapljice v roki. S štirimi albumi za seboj imajo Korpiklaani na zalogi že toliko hitov, da z njimi brez problemov zapolnijo več kot uro dolg repertoar. Cottages and Saunas, Tervaskanto, Pellonpekko so pripeljali akterje pod odrom skoraj do ekstaze, Wooden Pints, Hunting Song, Happy Little Boozer, Beer Beer, Let's Drink pa preko nje in še naprej.
Set lista Korpiklaani: Journey Man, Korpiklaani, Cottages And Saunas, Tervaskanto, Palovana, Tulikokko, Orbina, Pellonpekko, Veriset Äpärät, Happy Little Boozer, Juokse Sinä Humma, Wooden Pints, Hunting Song, Beer Beer, Let's Drink, Il Lea Voibmi.
Želje in potrebe številnih so bile s tem potešene in so zadovoljni zapustili Mediapark. Dvorana se je opazno spraznila, tako da so Pain nastopali pred recimo vsaj tretjino manj številčno publiko kot Korpiklaani. A Tägtgrenov Peter in njegova ekipa se niso ozirali na to in v naslednji slabi uri in pol prikazali pravo lekcijo nastopa v živo, recimo temu industrialnega heavy metal banda. Pri Pain na odru ni prostora za zabavo. Celoten performans je izredno profesionalno izveden in izpeljan na visokem kakovostnem nivoju. Peter ima na odru karakter, karizmo najboljših frontmanov, je odličen vodja in tudi vokalno je opazno močnejši kot je bil pred leti (kar se tiče čistih vokalov pri Pain). Je že res, da je Pain solo projekt, a na odru delujejo kot pravi band, o kakšnem ego tripu ne duha ne sluha. Glede na zelo dodelano in uigrano predstavo ne bi bilo slabo, če Peter ne bi menjaval ekipe in poskušal zadržati to, kar ima sedaj ob sebi. Če ne drugega, pa vsaj kitarista Michaela, s strani katerega je dobival pomoč tudi pri back vokalih. Odličen nastop seveda ni pustil publike hladne in čeprav odziv ni bil tako buren kot pri Korpiklaani, je bila žurka prava, najbolj goreči fani pa so Petra pozdravili tudi s transparentom (tako kot eni prej Fince), nekateri pa so poplesavali kot da bi bili čisto v transu. Repertoar je bil zelo dobro izbran, odigrani so bili vsi najbolj poznani hiti, pozicija headlinerja na tej turneji pa jim omogoča tudi igranje komadov, ki jih drugače skoraj ne, oziroma zelo redko igrajo. Najbolj pa so seveda »sedli« hiti kot Same Old Song, Nail To The Ground, Walking On Glass, End Of The Line, On And On, Dancing With The Dead in čisto na koncu še tu, tu du du, tu du du…Shut Your Mouth.
Set lista Pain: Same Old Song, Crashed, Nailed To The Ground, Eleanor Rigby, Suicide Machine, Injected Paradise, Zombie Slam, Stay Away, On Your Knees (Again), End Of The Line, Walking On Glass, It's Only Them, Just Hate Me, Clouds Of Ecstasy, On And On, Dancing With The Dead, Bitch, Shut Your Mouth.