Po desetih letih so se na kraj zločina v Channel Zero vrnili klavci nun. Koncert Nunslaughter v Ljubljani davnega leta 2009 se je v kolektivni spomin vpisal kot izjemno doživetje, v zgodovino pa kot prvi in kolikor mi je znano zaenkrat edini metal koncert v Sloveniji, ki so ga krščanski skrajneži poskušali preprečiti z grožnjami.
A jim ni uspelo in Nunslaughter tako že vse od leta 1987 neovirano širijo svoje sporočilo totalnega sovraštva in netolerance do kristjanov. Vendar pa so tako glasni, da jih je slišal celo sam očka bog na svojem nebeškem tronu in jih v srdu štrafnil tako, da je leta 2015 bobnarja Jima Sadista poslal naravnost v pekel. Vendar to banda ni spametovalo. Tokrat kristjani sicer niso grozili, je pa dobri bog uslišal njihove goreče molitve in poskrbel, da si je basist par dni pred nastopom v Ljubljani grdo zlomil gleženj. Ko si je pred nastopom povito nogo hladil z ledom, je povedal, da se po ljubljanskem koncertu sicer vrača v Ameriko na zdravljenje, a da se bo turneja nemoteno nadaljevala brez njega. Bog očitno tovrstnega metala ne pozna dovolj, da bi vedel, da basista tako ali tako nihče zares ne potrebuje.
Namesto s krščanskimi grožnjami se je letošnji koncert začel precej bolj tradicionalno, z neko neznano finsko metal skupino. Bloodride igrajo agresiven thrash, brez tehnikalij ali inovativnosti, zato pa energično in z občasnimi spevnejšimi refreni. Nikakršen presežek, a čisto soliden poluren uvod v večer. Zares zabavni pa so ti finski fotri, ki očitno precej slabo nesejo alkohol, postali šele po koncertu, ko so skrajno patetično pecali obiskovalke koncerta.
Sledili so njihovi rojaki Inferia. Deathgrind skupina, ki igra že od 1989 in je med drugim nastopila tudi na festivalu Obscene Extreme, kar naj bi pri grindcoru pomenilo kar veliko, je žal precej razočarala. Precej generičen deathgrind je kmalu postal dolgočasen, vložki zvokov seksa, mizognih govorov in lepljenje dildov na kitare pa so nastop vse prej kot poživili. Skupina, ki je leta 1996 izdala ne najbolj adekvatno naslovljen prvenec Masterpiece, je to, da v ničemer ne izstopa, poskušala nadomestiti s šokantnostjo, a neumni klišeji porngrinda so danes zgolj še neumni klišeji, ki ne šokirajo nikogar več. Nedomiselnost in nedodelanost glasbe se kaže že v naslovih komadov, kot so An Image of Masturbate So Brutally, Contusions Around the Vagina ali The Rolling of Excrement Bath. Nisem sicer prepričan, če so v sredo zvečer odigrali prav te pesmi; komade Inferie je namreč precej težko razločevati med seboj. S štiridesetimi minutami je bil ta koncert skratka odločno predolg.
Švicarski death metalci Disparaged sicer niso bili bistveno bolj izvirni, so pa vsaj postregli s precej solidnim death metalom, ki je po dolgčasu Inferie deloval domala osvežilno. Sicer povsem prijeten in spodobno kvaliteten pa nastop Disparaged ni izstopal v nobenem pogledu. Obiskovalka koncerta ga je komentirala z besedami »še kar ok« in dejansko bi bilo o njih težko reči karkoli drugega.
A če so bile predskupine neizstopajoče in blede, so Nunslaughter že s prvim komadom, The Crowned and Conquering Hag s kultne plošče Goat, poskrbeli, da je bil kontrast še kako viden. Kljub temu, da je basist le s težavo sedel na stolčku, držal poškodovano nogo v zrak, da ne bi preveč zatekala, in na obrazu le slabo skrival grimaso bolečine, je bil vsak komad posebej nov šok izjemne peklenske energije. Nunslaugher so svoj hudičev metal, kakor so ga klasificirali sami, igrali s tako ihto, da že po nekaj sicer večinoma manj kot minuto dolgih komadih skoraj nihče v dvorani ni več miroval. Prvovalovski death metal, torej še ne povsem difernciiran od thrasha in black metala, je poskrbel za ostudno svinjsko blasfemično vzdušje, velik vpliv hardcore punka pa je zagotovil še večjo energičnost, primitivnost in agresivnost. Mimogrede, pevec Don of the Dead kot svoj stranski projekt, imenovan Satanic Threat, prireja oziroma satanizira pesmi kultnega hardcore banda Minor Threat, čigar vpliv na Nunslaughter je več kot očiten. Punkovski pristop se pozna tudi pri načinu izdajanja glasbe. Nunslaughter so v vseh letih svojega delovanja posneli le štiri studijske albume, zato pa imajo verjetno eno najdaljših diskografij demotov, splitov, EP-jev, kompilacij in live posnetkov. Tako se na primer drugi komad, ki so ga odigrali ta večer, In the Graveyard, nahaja na kar 49 izdajah, če se nisem zmotil v štetju. Tudi zadnji EP, naslovljen Antichirst, ki je izšel letos, ne prinaša novosti, temveč štiri največje uspešnice dolgoletne kariere – God, I hate Christians, Smell the Burning Churches in pa Raid the Convent, le da so tokrat posnete s še bolj primitivnim zvokom, kot smo ga bili vajeni do zdaj. Vse pesmi s tega EP-ja so odigrali tudi v Ljubljani. Poleg že naštetih smo slišali še God has Lied, Altar of the Dead, Emperor in Hell, I am Death, Phantom, The Guts of Christ, It is I, She Lives by Night, To a Whore, Cataclysm, Church Bizarre, Midnight Mass, Forgive Me Not, Three Nails, One Liar, Sacrificial Zombie, Black Horn of the Ram, Fuck the Bastard, Power of Darkness in Satanic Slut.
Kakor že pred desetimi leti so torej Nunslaughter poskrbeli za koncert, ki ga takoj nominiram za koncert leta in bo vsem poslušalcem nedvomno ostal v lepem spominu. Upam le, da nastop Nusnlaughter vsakih deset let ne bo postal tradicija in da jih bo že kaj prej mogoče ponovno videti v bližini.
